V organizaciji Cankarjevega doma se končuje Jazz festival, ki je te dni razveseljeval ljubitelje čudovitih zvokov saksofona, kontrabasa, klavirja, bobnov in bolj eksotičnih glasbil. V četrtek smo prisluhnili vrhunskemu jazz mozaiku v izvedbi treh svetovno priznanih skupin.

Akustičen etno jazz
Najprej se je predstavil Dhafer Youssef z godalnim kvartetom in odličnim tolkalcem Satoshijem Takeishijo. Odigrali so vrsto skladb z novega albuma Divine Shadows, vendar na stičišču Vzhoda in Zahoda ter na prelomu iz električnega v akustično. Dhafer je v sedemdesetih letih kot eden od osmih bratov v revni ribiški družini iz mreže, pločevink sardin in druge šare sestavil svoj prvi inštrument – oud, bližnjevzhodno lutnjo. Ker je bil deček prežet z ljubeznijo do glasbe, je kasneje kljub revnemu poreklu postal eden od najbolj uspešnih glasbenikov sodobnega jazza in kreativnega vrelca na meji z elektroniko. Svetovljanstva se je priučil na Dunaju, kjer je začel z vso vnemo spoznavati vse glasbene zvrsti, nadaljeval v New Yorku in Parizu, dokler ni na povabilo slavnega Nilsa Pettra Moelvarja začel tesno sodelovati še z drugimi svetovno znanimi norveškimi glasbeniki, kot so Eivind Aarset, Rune Arnesen in drugi.

Quartet West

Vrh jazzovske glasbe
Quartet West je nastal na zahodni obali. Tudi po dvajsetih letih obstoja je njegovo vodilo romantičen, skorajda filmski zvok, poln rahločutnega, senzibilnega in predanega igranja mojstrov svojega žanra. Basist Charlie Haden je glasbeno kariero začel kot 22-mesečni malček, ko je prvič zapel v radijski oddaji svojih staršev o country glasbi. Kot mladenič se je učil kontrabasa in se leta 1957 iz rodne Iowe preselil v Los Angeles, kjer je svojo glasbeno pot nadaljeval ob boku legendarnih glasbenikov, kot so Art Pepper, Hampton Hawes in Dexter Gordon. Kot basist izjemnega daru in znanja je bil Charlie dragocen in nadvse zaželen gost pri številnih drugih glasbenikih, kot so na primer Hank Jones, Don Cherry in Dewey Redman. S kitaristom Patom Methenyjem sta za album Missouri Sky prejela grammyja za najboljši inštrumentalni album.

Dhafer Youssef

Karizmatični Fonseca
Najbolj eksploziven nastop pa smo doživeli na koncu. Pianist Roberto Fonseca je z enim od vodilnih saksofonistov afrokubanskega žanra, Javierjem Zalbo, in ostalo zasedbo predstavil album Zamazu. Fonseca kot eden od najbolj nadarjenih, izvirnih in karizmatičnih mladih glasbenikov zadnjih let s Kube v svojem izjemno energičnem glasbenem jeziku združuje jazz, klasično glasbo, tradicionalno kubansko glasbo in afrokubansko izročilo. V vrh svetovne glasbene scene je švignil kot komet. V zasedbi Ibrahima Ferrerja je kot pianist obredel ves svet ob boku glasbenikov, kot so Cachaíto López, Guajiro Mirabal in Manuel Galbán. V letu 2002 ga je na japonsko turnejo povabila velika občudovalka njegove igre Omara Portuondo, tam ga je na deske zvabil še Herbie Hancock. V navalu kreativnosti in verižni reakciji idej je posnel in produciral svoj prvi album En el Comienzo, s katerim si je prislužil prvo nagrado na festivalu Cubadisco 99, kmalu zatem je pripravil aranžmaje za album Augusta Enriqueza ter posnel večkrat nagrajeni solo album Tiene que ver. Za nameček je posnel še glasbo k filmu Black in produciral hiphop album skupine Obsesión.