S panoramskim pogledom z viličarja, ki me je v prejšnjem delu dvignil 10 metrov visoko, sem ugledal jezero! Pot pod noge! Izvedel sem, da gre za akumulacijsko jezero, kar ne pomeni, da odlagajo vanj akumulatorje, pač pa, da ga ni izoblikovala narava, temveč človek. Videti je precej naravno. Ogromno bitij se sprehaja, plava, med drugimi tudi galebi, za katere sem mislil, da imajo raje morje kot jezera. Na drugi strani jezera pa leži Republika Hrvaška. Hitro sem zapel eno domačo, menim, da so sosedje dobili kopico sivih las. Hehe.

Iz svoje torbe sem vzel ribiško palico, da začutim, če ribice kaj trzajo. Na kruh ni nič prijelo, zato sem namesto vabe namestil steklenico vina. Vidi ti čuda, zdaj so ribe vlekle, približali pa so se tudi labodi. Očitno v teh krajih resnično ves ekosistem tripa na kapljico rujnega. Hehe. Iz ozadja se je zaslišal neznosno glasen zvok, grmovje se je začelo premikati. Menda ne?! Je to morda ormoški slon, o katerem se širijo legende, da so ga ljudje že slišali, videl pa ga ni še nihče? Pozorno sem se približal, vendar je fakin že pobegnil. Ga že dobimo! Do naslednjič ...