Na drugem mestu najnevarnejših cest je torej cesta, ki skozi Sibirijo pelje do Jakutska, mesta tako rekoč sredi Sibirije ob reki Leni. Uradno ime zadnjih šeststo kilometrov ceste da napačen namig – "avtocesta Lena" niti slučajno ni podobna našim avtocestam. Zato se je drži vzdevek "avtocesta iz pekla".

Poletna plovba po blatu
Jakutsk je eno od najbolj mrzlih mest na svetu – povprečna januarska temperatura je -40 stopinj Celzija. Asfalta, ki bi prenesel tako hude sibirske zime, kratka poletja ter neprijetne pomladi in jeseni, ni. Pozimi je cesta, ki teče vzporedno z Leno, pravzaprav še v najboljšem stanju, saj je zamrznjena in zato trda. Na cesti se stvari poslabšajo, ko se sneg začne topiti in voda nima kam odtekati, saj so tla približno meter globoko zamrznjena vse leto. Najhuje pa je poleti, kadar močno dežuje in vožnja postane podobna plovbi. Po blatu in vodi. In tako je praktično vse poletje, ko ni nič nenavadnega obstati (in životariti) na blatni cesti tudi en teden. Konec avgusta 2006 naj bi se v blatno past ujelo približno šeststo vozil.

Ruske ceste so pač ... slabe
Kaj se skriva pod blatom in kako velika je luknja (ja, lahko je globoka tudi meter, dva ...), pa vozniki običajno izvejo šele takrat, ko je že prepozno. Sibirija je velika in takšne so tudi luknje na cesti. Omejitev hitrosti? Sedemdeset kilometrov na uro, čeprav radarji verjetno ne čakajo na prehitre voznike. Zato pa prebivalci Jakutska čakajo na boljšo cesto. V Rusiji pa se še vedno šalijo, da Nemcev v drugi svetovni vojni sploh ni zaustavila Rdeča armada, ampak slabe ceste.

Predor Gouliang je podvig obupanih domačinov.

Prodali so koze in kupili orodje
Prva misel ob pogledu na cesto, ki vijuga skozi stene gorovja Taihang na Kitajskem, je čisto lahko ta, da gre za privid. Cesta, ki je bila dolgo edina vez domačinov s preostalo Kitajsko, je namreč dobesedno vsekana v skalo. Ime? Tunel Guoliang. Pred letom 1972 je bila kamnita vas Guoliang, kjer živi dobrih tristo ljudi, dostopna le po stezici, vrezani v strmo skalnato pobočje, in lestvah. Nato so se obupani domačini odločili, da stvari vzamejo v svoje roke – prodali so koze, kupili orodje in cesto v živo skalo začeli klesati sami. Trajalo je pet let, da so dokončali 1200 metrov dolg predor, ki je visok približno pet metrov in širok slabe štiri metre.

"Okna" so izklesali, da je predor sploh osvetljen.

Predor , ki ne odpušča napak
Slovesno odprtje predora, ki ima približno trideset "oken" različnih velikosti in oblik, je bilo 1. maja 1975. Naporno delo domačinov se obrestuje še desetletja pozneje, saj gorovje Taihang privablja veliko turistov. Tudi zato so Kitajci že zgradili sodoben predor, ki je nadomestil staro cesto, a ta ostaja izziv za ljubitelje adrenalina in volana. Kjer je tunel, ki je medtem že postal svetovna znamenitost, prekinjen in cesta "pokuka na prosto", bankin ni. Vsaka napaka zato že lahko pomeni zdrs v globino.