Umetnostno drsanje velja za eno najlepših in najbolj očarljivih športnih disciplin. Združuje vrhunsko eleganco, moč, gracioznost, prefinjenost in izrazito umetniško noto. Svoja imena so v led za vselej vklesali neprekosljivi mojstri, kot so Katarina Witt, Irina Rodnina, Sonja Henie, Michelle Kwan in Jevgenij Plušenko. Te dni na zimskih olimpijskih igrah občudujemo tudi izjemne nastope Ilije Malinina, ki kot da kljubuje zakonom fizike.

Poseben – čeprav zelo drugačen – pečat na drsališču pa je pustila tudi Tonya Harding. Se je še spomnite?
V zgodovino umetnostnega drsanja se je zapisala kot ena najbolj ambicioznih in hkrati najbolj spornih tekmovalk, pripravljena tekmice premagati na vse mogoče načine – ne le na ledu in ne le z metodami, ki bi ostale v mejah športne etike in morale.
Sotekmovalki Nancy Kerrigan je zadala udarec, ki je odmeval po vsem svetu.

Foto: Žurnal24 Tonya Harding in Nancy Kerrigan Sprva nihče ni vedel, kdo stoji za napadom, ki je pretresel svet športa le dva dni pred ameriškim prvenstvom v umetnostnem drsanju leta 1994. Dvorana je bila še polna energije po treningu, ko je Nancy Kerrigan mirno odhajala proti garderobi. Nato pa šok – neznanec se ji je prikradel za hrbet in jo s palico silovito udaril nad kolenom. Nancy se je v bolečinah zgrudila na tla in kričala: "Zakaj? Zakaj jaz? Zakaj?"

Odgovor na njeno vprašanje je bil šokanten, a hkrati očiten: Kerriganova, takrat aktualna ameriška prvakinja, je stala na poti drugi drsalki, dolgoletni tekmici Tony Harding, ki je onemogočila njen nastop, da bi si zagotovila  zlato na olimpijskih igrah v Lillehammerju – ne le zaradi slave, temveč tudi zaradi donosnih sponzorskih pogodb, ki bi takšni zmagi sledile.

Za trenutek je kazalo, da ji bo to uspelo. Poškodovana Kerriganova je ameriško prvenstvo  zamorjeno opazovala s tribun, medtem ko je Hardingova izpeljala brezhiben nastop, osvojila naslov državne prvakinje in si zagotovila mesto v olimpijski reprezentanci.
Toda njen triumf ni trajal dolgo. FBI je kmalu začel sumiti, da je bila v napad vpletena Hardingova. Ugotovili so, da je kruto dejanje načrtovala skupaj s svojim nekdanjim možem Jeffom Gilloolyjem in telesnim stražarjem Shawnom Eckardtom. Kljub skoraj mafijskemu načinu izvedbe napada organizatorji niso bili posebej premeteni. Teden dni po incidentu je Eckardt priznal vpletenost ter obremenil dva sostorilca, Gilloolyja in Hardingovo. Nekaj tednov pozneje je priznal tudi Gillooly in se strinjal, da bo pričal, da je Hardingova napad odobrila. Gillooly in Eckardt sta priznala krivdo zaradi izsiljevanja; prvi je bil obsojen na dve leti zapora, drugi na 18 mesecev.

Hardingova je vseskozi trdila, da je nedolžna. Dejala je, da je za podrobnosti napada izvedela šele pozneje in da je kriva le tega, da Gilloolyja in njegovih sodelavcev ni takoj prijavila. Mnogi so tej razlagi težko verjeli, a olimpijski komite ji je kljub temu dovolil nastopiti v Lillehammerju. Medtem se je Kerriganova po okrevanju vrnila na led in prejela drugo mesto v ameriški olimpijski ekipi. 

Čeprav sta obe drsalki izhajali iz delavskega okolja, je Kerriganova v javnosti veljala za "ameriško ljubljenko" – njeno podobo so še poudarjale njene izrazite poteze obraza in izbira belih, skoraj nedolžnih kostumov. Hardingova je bila deležna povsem drugačnega imidža: Pustila je srednjo šolo, javno govorila o nasilju v družini, in nasploh dajala vtis uporniškega dekleta, ki  je bolj kot ne po nesreči zašlo na drsališče. Znano je bilo, da ji je tekmovalne kostume, bogato okrašene z bleščicami, šivala mama. Mnogi so jih imeli za kičaste – še posebej v primerjavi z elegantnimi opravami Kerriganove, ki jih je oblikovala celo Vera Wang. Razlikovali sta se tudi po slogu drsanja: Kerriganova je slovela po prefinjenosti (po njej so poimenovali celo značilno spiralo), medtem ko je bila Hardingova atletska sila, ki je obvladala izjemno zahtevne skoke. Med drugim je bila prva Američanka, ki je uspešno izvedla  trojni aksel, eden najtežjih skokov v umetnostnem drsanju.  

V Lillehammerju si je njen nastop ogledalo več kot 110 milijonov ameriških gledalcev.  Kerriganova je odpeljala dva najboljša nastopa v svoji karieri, a zlato ji je kljub temu za las ušlo. Za desetinko točke jo je premagala Ukrajinka Oksana Bajul. 

Hardingova  je bila pod težo preiskave in medijskega pritiska vidno izčrpana. Po tem, ko se ji je med nastopom strgala vezalka, je v solzah prekinila program in dobila dovoljenje za ponovni začetek, a na koncu zasedla osmo mesto.

Naslednji mesec, tik pred svetovnim prvenstvom, je Hardingova priznala, da je  ovirala preiskavo. Obsojena je bila na tri leta pogojne kazni, plačilo 160.000 dolarjev kazni in 500 ur družbenokoristnega dela. Njeno življenje je nato krenilo strmo navzdol: Odvzeli so ji naslov ameriške prvakinje, doživljenjsko prepovedali tekmovanje v umetnostnem drsanju ter jo zasmehovali v oddajah, kot sta Saturday Night Live in Seinfeld. Ko je revija Penthouse napovedala objavo fotografij iz intimnega videa z Gilloolyjem, je sprva grozila s tožbo, a je Gillooly kasneje trdil, da sta posnetek skupaj prodala – vsak naj bi prejel 200.000 dolarjev. 

Po škandalu v svetu drsanja je svojo jezo usmerila v boks. 

Podobno kot pri nekaterih drugih ženskah, ki so bile v devetdesetih letih tarča medijskega linča, se je tudi pogled na Hardingovo kasneje nekoliko omilil. K temu je pripomogel film Jaz, Tonya iz leta 2017, ki je njeno zgodbo predstavil z več empatije.