V javnosti je vajena nastopati samozavestno, nasmejano in z veliko topline. A za to podobo se skriva zgodba, o kateri dolgo ni govorila. Zgodba o nasilju, strahu in grožnjah – takšnih, da je morala posredovati policija.

V podkastu Poddie z Uršo Kosec je Heidi Korošec Jazbinšek prvič zelo odkrito spregovorila o izkušnji, ki jo je globoko zaznamovala.  "Policija se je morala vmešati, ker je prišlo do fizičnega napada," je povedala Heidi. "Punca se je fizično spravila name in me pretepla."

Strah jo je ohromil. Ne le strah pred napadalko, temveč tudi pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi resnico povedala doma. Takrat je bila namreč stara rosnih 12 let. Grožnje so bile jasne: "Če boš komu povedala, bo še huje."

Heidi je molčala, a starši so kljub njenemu molku opazili, da nekaj ni v redu. "Dovolj podrobno so spremljali moje odraščanje, da so ugotovili, da se nekaj dogaja. Dolgo smo sedeli skupaj in se pogovarjali, dokler nisem zbrala poguma in povedala, kaj se mi je zgodilo. Starši so takoj ukrepali. Poklicali so policijo. In prav je, da so to naredili."

Policisti so prišli in Heidi je podala izjavo. Napadalka je bila starejša, stara 18 let. Živela je v eni od hiš na poti iz šole, po kateri je hodila Heidi. Že prej je bila v poboljševalnem domu. "Manjkal je samo še en prekršek, da bi tam ostala dlje časa." 

Heidi je že takrat pokazala neverjetno zrelost. "Na policiji sem rekla, da če se mi je pripravljena osebno opravičiti in obljubiti, da tega ne bo več počela, potem prijave ne bom oddala." Opravičilo je sledilo. "Morala je to požreti, se ponižati in se opravičiti. In potem sem imela mir."

Fizično nasilje pa ni bilo edino, s čimer se je soočala. Zaradi prepoznavnosti in uspeha je bila pogosto tarča ljubosumja. Kot je povedala, so ji v šoli sovrstniki z nožem razrezali čisto novo bundo. Bolečina ni bila le materialna, ampak predvsem čustvena.

Čeprav je imela okoli sebe veliko ljudi, se je pogosto počutila nerazumljeno in osamljeno. "Govorili so, da sem važna. Ampak jaz sem bila normalna, nisem mogla pomagati, da sem bila že pri teh letih na nacionalni televiziji."

Kontrast je bil velik. "Po eni strani tisoče ljudi v dvorani, po drugi strani pa osamljenost," je opisala življenje med odrom in vsakdanom. 

Seveda pa so bili tudi lepi trenutki - vsak večer je pol ure govorila z malimi oboževalci, ker nekateri otroci niso mogli zaspati, preden jim ni zaželela lahko noč: "Veliko otrok je želelo priti v stik z mano. Vsak večer sem imela 30 minut, da sem odgovarjala na njihove klice in se z njimi pogovarjala." 

Danes o negativni plati otroške slave ne govori zato, da bi odpirala stare rane, temveč zato, da bi pokazala, kako globoke sledi lahko pusti najstniško nasilje, ki jo je pahnilo v samoto. "Bil je velik kontrast – po eni strani na tisoče ljudi v dvorani – po drugi stani pa osamljenost. Najboljši prijatelj v otroštvu in odraščanju je bil tako moj pes. On me je imel rad, vedno me je pričakal z veseljem."