Kakšno potovanje je za vas življenje?
Življenje je potovanje, v katerega padeš in greš tudi z njim naprej. Je potovanje v neskončnost, ki prihaja iz neskončnosti. Življenje je zame misija, da si odgovoriš na vprašanje, kaj si in kdo si. Da poskušaš odkriti svoje talente in misijo ter greš s tem vštric, se izobraziš, skrbiš za vse, kar je tvoja kri ... Življenja si ne moreš dati ali si ga vzeti, kriminal je, če si ga vzameš. Tudi ko biološko umremo, gre duša naprej. Smrti se ne bojim, če bi se, bi se tudi življenja bala.

Ste si sami znali odgovoriti na to vprašanje?
Mogoče je trik ravno v tem, da si vse življenje izrisuješ dejansko podobo, ampak jaz vem, česa ne smem izpustiti iz rok. To je moja glasba, to je moja družina, to so moji ljudje in brez tega ne gre. Niso pravi tisti, s katerimi hočeš biti, pravi so tisti, brez katerih ne moreš. Odgovorila sem si, da moram živeti svojo glasbo, in se pri tem res trudim biti korektna do sveta okoli sebe. S tem sem tako zaposlena, da nimam časa razmišljati o drugih ciljih in drugih poteh, ker imam v tem, kar hočem, in v tem, kar mi je všeč, odprto pot in veliko za narediti.

Zakaj je ženska rada ženska?
Ko ženska najde žensko v sebi, je v harmoniji sama s sabo. Nihče ni dovolj močan, če ni v skladu sam s sabo in s tem, da stremi k spoznanju, kaj je naravno in kaj je odstop od narave, in da si to tudi prizna in pove, da v določenem primeru ni tako. Tudi jaz sem hotela biti dedec v srednji šoli in zakriti vse, kar bi lahko bilo babje. V najstniški fazi sem res imela kompleks – zdelo se mi je, da sem pikasta, da sem vseskozi predebela, da je bolje, da ne hodim ven ... kaj če bi bila raje dedec? In potem se res začneš tudi tako obnašati. Gojiš takšen imidž, si "freh", kolneš ...

© Matko Stanković

To je bilo seveda kontradiktorno do telesa, do sebe, do organizma. Ženska pa je rada ženska zato, ker je treba uživati v svojem telesu. Moraš poudarjati, kar je lepega, ne pa se samo sekirati zaradi tistega, kar je slabo. Veš, ogledalo je "fajn" stvar, kakor je nevarna, je tudi zelo "fajn", ker se soočiš. Da si zadovoljen sam s sabo, je daleč od ega, gre za nekakšen pogum. Jaz sem rada ženska. Ne uporabljam pa ženskih čarov za dosego ciljev, to mi je v življenju drugotnega pomena. Najprej je vsebina, potem pa celofan. Biti močna ženska, to je to, a to ne pomeni biti feministično strenirana. To je prineslo ženskam poleg dobrih tudi slabe stvari oziroma dvojno delo. Biti mama, imeti otroke in biti še uspešna. Nima smisla enačiti spolov.

Se vam zdi, da obstaja kakšen pregovor o ljubezni, ki v glavnem ne drži?
V glavnem vsi držijo. Love kills. Queen. Ljubezen nam je vsem v pogubo. Ivan Tavčar. Vse drži, ker dejansko te lahko ubije. Če hočeš biti srečno zaljubljen, moraš biti slep, moraš pa tudi znati verjeti na besedo. To je tudi umetnost. Res je pogubna zadeva, ker je tudi mene skoraj pobralo. Vidiš, kam te to pripelje, a si za to pripravljen dati vse in to v bistvu ni prav, ker moraš iti čez sebe. In če ne zmoreš iti čez sebe, to ni pravi naslov zate.

Sto ljudi, sto čudi. Oblik ljubezni je veliko. Najprej moraš ugotoviti, česa nočeš, potem boš videl, kaj ti ostane. Najhujša so patološka razmerja, ko komaj čakaš, da nekoga vidiš, potem bi ga pa ubil. In se začneš lomiti in ti je žal, da si krvav. Ljubezen je "heavy sheet", ampak brez nje ni nič. Tako. Vsi pregovori so dosti negativni, ampak ne zaman. Samo zaradi teh ekstremov, do katerih pripelje. V absolutni vrednosti je to močan občutek. V plusu je ekstatična ljubezen, v minusu je najhujše sovraštvo. To je to. Dva, ki se imata najraje, se lahko najbolj sovražita. Če citiram stavek iz filma Rdeč tovornjak sive barve: ''Če se ne bi na koncu pobili, se sploh niso imeli radi.'' Je lahko samo vojna ali mir.

© Matko Stanković

Leta 2007 ste bili nominirani za fatalko leta. Kakšna je usoda usodnih žensk?
Da bodo delale. Da bodo vseskozi igrale ljudem na porokah, da bodo pele na radiu, ko bodo druge rojevale, da bodo na vseh ceremonijah in bodo še vedno mahale z odra dol življenju – glej, kako lepo je, ko ljudje živijo.

Ne vem, kaj je to usodna ženska, ampak če sem že bila nominirana, lahko rečem, da gre za neki vpliv, da ljudje, ki imamo v roki mikrofon, spremljamo življenje in ga komentiramo, ga "uglasbujemo", ustvarjamo iz navdiha in ga zato mogoče tudi dostikrat premalo živimo. Fatalke so ženske z različnimi poklici, ampak vedno so poslanice na nekih misijah, da sejejo dobro. Tudi meni je pomembno, da dam ljudem na koncertu energijo, da gredo z nasmeškom domov, da si tisti večer zapišejo po meni in po sebi.

Vsakdo ima kakšno usodno popevko. Gotovo se vam je kdaj zgodilo, da vas je kakšen par poklical in rekel: ''Ob tvoji glasbi se nama je zgodilo nekaj čudovitega.''
Milijonkrat. Toliko ljudem sem že igrala Malo tu, malo tam namesto poročne koračnice. To so vse resnične zgodbe parov, ki so se zaljubili na koncertu, ki so se potem ljubili ob tej glasbi, ki imajo svoje najljubše pesmi, ki so se poročili in si zaželeli, da ju na ta dan pospremim. Meni je to v skrajno čast. Ob takih trenutkih imam tremo, nimam je pred množico ljudi, ker takrat ga pa res ne moreš lomiti. To so življenjske pesmi, življenjski teksti, to je resnično življenje. Sama ideja, da sem jih "požegnala", da imajo svojo koračnico, je sreča, ki jo doživim nazaj.

© Matko Stanković

Popularnost prinese marsikaj. Ste kdaj dobili kakšno pismo oboževalca ali oboževalke in si rekli, tega bi pa rada spoznala?
Se zgodi, da so pisma taka, da si rečem, tega pa raje ne bi spoznala, ker je že skoraj strašljivo. Zaradi negativnih izkušenj, zaradi katerih sem v življenju postala prestrašena in veliko bolj previdna, ima vsako pretirano simpatizerstvo zame žal negativen predznak. Pretiravanje me odbija, ker je vsiljivo in nepredvidljivo. Beseda po koncertu, podpisi, ni problem ... Vse izvira iz poklona glasbi in naj ostane pri tem.

Vseskozi sledite svoji poti. Kaj je za vas nekoristno porabljen čas?
Sedeti in opravljati. To je res nacionalna bolezen. Ogromno ljudi, če govorim o svojem poklicu, sedi za šankom in opravlja, če pa jim začne iti dobro, so nesrečni, ker nimajo več časa sedeti za šankom in opravljati. Vsi ljudje, ki imajo polna usta drugih ljudi in drugih življenj, se mi zdi, sami "patijo" za življenjem.

Ob vaši glasbi se pozibavajo bodoči ljubimci. Kateri ples pa najbolje izraža vašo osebnost?
Ples? Če bi morala ... aerobika. Zjutraj si dam gor Kanzyanija, kakšen house in zraven delam ogrevalne vaje. Res ne plešem, mi je pa skrajno všeč tango. Koncertni tango, koreografija na tango, ne milonge. Sem taka krevsa, da na kakšni poroki samo molim, da ne bi morda kdo prišel pome. Ker jaz tega "ena dva tri, tri štiri pet" ne znam. Znam se samo razmetavati, če je kaj zares na glas, ampak po nobenih pravilih. Koraki so vrsta spomina, ki ga ne obvladam. Na maturi smo skupaj spravili četvorko in to je to. Sram me je, ne znam in zoprno mi je. Pač ne plešem, je s tem kaj narobe? Upam, da še kdo ne.

© Matko Stanković

Katera slovenska pesem vas najbolj dvigne ali žalost naredi še bolj sivo?
Vsi so venci vejli je super lepa žalostna pesem, Dan neskončnih sanj od Kreslina, recimo Enakonočje od Avtomobilov, potem je tu šopek kantavtorskih izvajalcev – od takih, ki imajo na Metelkovi največji špil v življenju, do Iztoka Mlakarja. V tem kontekstu namreč bolj "tripam" na tekst kot na glasbo. Adi Smolar me fascinira predvsem kot tekstopisec, ker rada poslušam zgodbe. Mogoče, ker sem sama bolj glasbenik kot tekstopisec. Dvigne me Martin Krpan, bendi iz '80 – recimo To ni političen song.

© Matko Stanković

Kakšno mentaliteto ima vaša glasba?
Vse, kar imam v krvi, to je notri. Pri vsem, kar delaš, moraš izkoristiti svoj temperament, zato suvereno igram tako kolo kot kaj drugega. Vse te pikice, ki so nate vplivale v vzgoji, se nekje začutijo, to je tutti frutti, koktajl, pestrost ... kot da greš v galerijo in je pri vsaki sliki čisto drug občutek. Moja mentaliteta glasbe je sicer vse prej kot slovenska, slovenskost pride dejansko zaradi tekstov, notri pa so elementi vsega, kar je posredno ali neposredno vplivalo name. Pri nas dostikrat sprašujejo, zakaj je to v tem ali onem jeziku, v tujini teh vprašanj ni, ker gre samo za občutek, energijo. Vsi stili imajo jezik, v katerem najbolje zvenijo. Marš v nemščini, tango v španščini, kolo v makedonščini ... Lahko prisluhneš, v katerih jezikih pojem.

Kaj so vam rekli starši, pa niste nikoli pozabili?
Venomer me sprašujejo, kdaj bo diploma. Tega res ne morejo pozabiti.

Kaj bolj življenjsko usodnega?
Bodi dober človek, delaj dobro, verjemi v to, kar si, govori dobro ... Iz tega vse izvira. Če si dober človek, imaš srečo na svoji strani, sicer te zapusti, ker je brdo ljudi, ki jo potrebujejo. Šest otrok nas je sedelo za mizo, tako da ne vem, ali je bila kakšna popotnica ravno zame. Sicer pa se mi zdi pomembno, da ne pozabiš, od kod izhajaš, to je bistvo. Vse drugo pride in gre, to pa ostane. To je vedno tam. Zdrav pogled na to in zdrav odnos do tega te rešuje v življenju, sicer res lahko odplavaš, res si lahko v neskončnost odgovarjaš na vprašanje, kakšno popotovanje je zate življenje. Odgovor si poiščeš pri svojih starših.