Menil je, da pesmi lahko povzročijo, da se stvari zgodijo. Tako glavni junak Cohenovega romanesknega prvenca Breavman ubesedi misli avtorja, ki je imel ob izidu izvirnika 29 let (torej pred 47 leti). V marsičem avtobiografska zgodba (nevrotična mati, judovski izvor, pesniška pot, montrealski okoliš) je sočno spisan portret prehoda iz deškosti v moškost, ki ga zaznamujeta prijateljstvo s Krantzem in fascinacija z ženskami.

Predvsem ta fascinacija je gonilo Breavmanove, to je avtorjeve najljubše igre – ljubezni do žensk –, ki se gnana od radovednosti in nestanovitnosti težko zoži na eno samo izbranko. Čeprav Breavmana (“boginja”) Shell popolnoma prevzame (“Ko je počival v njej, ni poznal ne ambicij ne zahtev po popolnosti.”), se tej udomačeni sreči ne more prepustiti do konca. Navsezadnje je le “prikrajšanost mati poezije”.

In medtem ko se lahko pri prebiranju knjige s tem strinjamo ali ne, ne moremo ostati ravnodušni do lepote besede same, katere mojster je Cohen.