Logično je, da se v teh septembrskih dneh, ko Metelkova praznuje 17. obletnico, razpravlja o alternativi. Konec koncev naj bi bila naloga največjega alternativnokulturnega centra v Sloveniji tudi, da jo ponudi. Koliko svojo nalogo izpolnjuje, pa je drugo vprašanje. Videti je namreč, da ji za ovratnik diha komercializacija oziroma tržni način kulture.

Preživetje. Alternativno pubertetnico obiskujem več kot deset let – odkar sem se kot študentka priselila v Ljubljano. S časom se je s tega prostora v mojem spominu nabralo tudi morje vtisov, ki so jih ustvarili gledališke predstave diplomantov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, družbenokritični Alkatrazovi performansi, glasbeni izleti Bastovih improvizacijiskih večerov ... naštevala bi lahko v nedogled. Vendar se je Metelkova v tem času tudi spremenila – poganjale so nove zgradbe in umirale stare. Prihajalo je vedno več obiskovalcev, ki so jih tja privabili vse številnejši koncerti prepoznavnejših bendov, ti pa so s seboj prinesli tudi višje vstopnine.

Metelkovci se zdaj izgovarjajo na preživetje, a to bo alternativo zagotovo zapisalo pogubi. Prepričana sem namreč, da bi morala Metelkova zagotavljati avtonomen prostor za tiste, ki niso vpeti v tržni način kulture, za druge je v prestolnici prostora dovolj. Morala bi postaviti mejo, svoj del naloge pa bi morala opraviti tudi demokratična družba, katere prva naloga je, da podpira manjšine.