Pred letom ste s skupino izdali svoj 23. album Elegant Stealth.
Želeli smo narediti album, kot smo jih delali v 70. letih, ko smo se formirali. Dosegli smo želeno in v enem tednu na francoskem podeželju posneli kitarski album. Odzivi nanj, tako kritikov kot oboževalcev, pa so bili dobri.

Kmalu prihajate v Slovenijo. Kakšna je forma skupine?
Odlična. Nismo še za odpis. Na leto imamo tudi 150 koncertov po vsem svetu. Glasba je zame najboljša energija in želim jo deliti s 
svetom.

Kaj pa vse kadrovske osvežitve v skupini? So bile dobre?
Da, a tisto, kar nas je ohranilo, je močan preživetveni nagon.

Glasbena industrija se je v 40 letih, odkar ste na sceni, spremenila. Kako se prilagajate?
Z igranjem v živo. To je edini način. Nastopati povsod – v restavracijah, na ulici, na festivalih – in igrati v živo. Zadnjič sem na podzemni videl vrhunski nastop pouličnega glasbenika. Privilegij je, da si sploh glasbenik, in za to je treba garati. Jaz sem potepuški pes.

Zakaj menite, da je še danes pomembno ohranjati zapuščino vaše skupine?
Ker smo bili unikat, nikoli nismo nikogar kopirali. Zato igramo še danes. Sem tradicionalist. Če je nekaj dobro, zakaj to spreminjati? Obožujem kitare in našo skupino – je v mojem srcu in duši. Danes smo tukaj zato, ker smo se z leti razvijali in ostajali progresivni.

V svoji karieri kaj obžalujete?
Okej, res smo naredili nekaj povprečnih albumov, a ne obžalujem ničesar. Če si dolgo na sceni, več deset let, kot smo mi, imaš vzpone in padce.

In vaše sporočilo svetu?
Rad bi, da se me ljudje spominjajo po tem, kako sem igral kitaro. Da sem bil dober kitarist. Wishbone Ash je z dvema kitarama naredil več kot kateri drugi bend.