1. Nedavno nazaj je izšel tvoj novi album z naslovom Nor je ta svet. Kako nor pravzaprav je ta svet po tvojem?
Gre za čisto vsakdanje občutke, ki jIh doživiš, ko recimo potrebuješ od Kosez do Centra celo uro ali pa ko prižgeš televizijo in vidiš kako stvari uhajajo nadzoru - vse te naravne ter družbene katastrofe. In pa vojni sindromi - ko vidiš, kako se kuhajo vojne, ki jim ni konca ne kraja. Teksti, ki so na albumu, so nekakšne splošne resnice - podobno kot božje zapovedi, a nimajo veze z vero. Meni je glasba medij, skozi katerega se izražam in to je refleksija mojega počutja. Svet kot tak, ki ga dojemam bolj interno in subjektivno ali pa bolj moj odziv na informacije, ki jih dobivam od zunaj.

2. Kako velik pomen imajo potem po tvojem mediji v tem svetu?
Mislim, da so mediji tisti, ki izobražujejo ljudi in bi morali biti nepristranski. Podatki so velikokrat zlorabljeni in se obračajo na glavo, da bi prikrili resnico.

3. Za single Zaradi upanja si posnela tudi zanimiv videospot. Čigava je bila ideja?
Režiral ga je Ven Emeršič. Ko smo sodelovali, se je tudi sproti odpiralo veliko idej. Pri snovanju stvaritev, povezanih z mojo glasbo, želim vedno biti prisotna. Všeč mi je bil režiserjev pristop in slog - vse je bilo posneto v enem kadru, tako da smo morali imeti celoten potek naštudiran "v nulo". Ko smo vsi vedeli, kako in kaj, smo nato posneli po nekaj slovenskih in angleških verzij. Na zelo majhnem prostoru se zvrsti toliko ljudi in dogajanja, da se mi je na začetku zdelo skoraj nemogoče spraviti vse to v tri minute dogajanja. Poleg tega pa smo morali loviti še svetlobo, ker je bilo že pozno popoldne.

4. Torej gre skoraj za koreografijo, kot v plesni predstavi?
Tako je! Najprej sem tri sekunde v kadru in gre kamera mimo mene in nato že tečem. Skratka, če od daleč opazuješ sceno in toliko ljudi na njej, izgleda kot nek organiziran kaos! V glavnem, kadriranje v živo -preprosto en kader. Kot primer pestrega videa, posnetega v enem kadru, ki mi je všeč, lahko navedem spot skupine U2 The Sweetest Thing. V mojem spotu zgodba govori o tem, kako se mlad par sporeče in se dekle seli stran s težkim srcem. Pač se kregamo in nato pobotamo - zaradi upanja. Na koncu seveda zavlada vsesplošno veselje.

5. Prihajaš iz glasbene družine. Kdo te je prvi navdušil za glasbo?
Uf, to je že dvajset let nazaj. Pri petih letih sem šla v nižjo glasbeno šolo. Razumsko se najbrž sploh nisem nikoli spraševala, zakaj slikarji kot že zelo mali otroci s prsti pacajo po platnu.

6. Pa misliš, da bi ubrala drugo pot, če bi prihajala iz kakšne bolj anti-umetniške družine? Ker nekateri otroci se staršem uprejo nalašč, jim kljubujejo in se odločajo za ravno kontra poti.
Ja, to je res. Jabolko ne pade daleč od drevesa ali pade daleč stran. Ali so kadilci ali pa strogo nekadilci. Pri umetnosti pa je tako, da te kar samo od sebe vleče. Meni je bilo jasno, da se bom ukvarjala z glasbo že zelo zgodaj. Slišala sem jo v glavi in v meni je sprožala radovednost in s pomočjo moje hiperaktivnosti se mi je zelo mudilo ustvarjati. Bila sem lahko prava nadloga. Nikoli pa nisem sanjarila, namesto da bi konstruktivno razmišljala.

7. Koga šteješ med svoje glasbene vplive? Kaj poslušaš danes?
Od instrumentalne glasbe poslušam Joe Zawinula, Triloka Gurtuja, od bolj pop zvrsti pa Petra Gabriela, Phila Collinsa, Sade, D'Angela, Princa in Stinga, ki mi je res "top", pa vse do U2, The Cure, Joy Division ter tudi veliko 'beat' glasbe. Veliko poslušam tudi funky, progressive, instrumental in soul. Včasih se mi zdi, da sem ravno od tistih izvajalcev najbolj oddaljena, katerih vpliv mi najbolj pripisujejo. Sicer si pa raje od poslušanja plošč ogledam kakšen dober koncert. V glasbi me privlači tisto pravo, živo, iskreno, pristno in ne tisto umetno, ki se da kupiti.

8. Vendar teh bolj umetnih, nepristnih "glasbenikov" je na sceni vedno več.
Vse te "wannabe" zveneče glasbe ne morem podpirati, niti se ne zanimam zanjo - s tem se ne obremenjujem. Delam svoje. Se pa zanjo očitno vedno najde prostor in občinstvo. Nabrž je vse za nekaj dobro - saj vsi radi slišijo ali še raje pogledajo kaj bolj lahkotnega, preprostega. Zakaj pa ne, če je v nas nekaj sproži občutek veselja in neobremenjenosti. Občutek veselja je v osnovi pozitiven, a problem nastane, ko medij to zlorabi in ljudem servira banalne, poneumljajoče in primitivne vsebine. Zdi se mi, da svet potrebuje zdravilo in ne mamilo! Glasba je duševna hrana.

9. Slišal sem, da je bila ena izmed tvojih prvotnih želja, da na novem albumu igra svetovno znani bobnar Vinnie Colaiuta, ki veliko snema tudi za Stinga in vrsto drugih glasbenih zvezd. Je res, da si stopila z njim v kontakt?
Jaz osebno ne - moj manager in ljudje, ki zame skrbijo za tovrstne stike so delali na tem. To je bila prvotna ideja, a smo se potem odločili drugače - šli smo miksati v London. Zelo pa 'palim' na instrumentaliste in Colaiuta je brez dvoma alfa in omega! Nikakor pa mi ne bi ustrezalo sodelovanje na daljavo - pošiljanje 'trackov' preko interneta. Najbolj bistvena stvar za to ploščo je bila interakcija med glasbeniki! Za zbližanje sodelujočih je potreben čas. Album smo posneli v živo, v "šusu" in brez popravljanj.

10. Pri kom pa ste nato snemali v Londonu?
Snemali smo v Beethoven Street studiu. Moj producent Dejan Radičević, vodja našega glasbenega paketa, se je tam zelo dobro znašel - sodelovali smo tudi s producentom Haydnom Bendallom, ki je prej delal v studiu Abbey Road, katerega ime so v svet ponesli The Beatles. Bendall je snemal glasbenike kot so Elton John, Kate Bush, Tina Turner, Josh Groban in drugi. Zanimivo je delati v novih okoljih z novimi ljudmi, ki dodajo nov pečat glasbi - tako se ohranja svežina.

11. Pri tvojem vokalu se sliši tisti koreninski "soul" občutek, ki se sprehaja po tanki meji med žalostnim in veselim. Kaj najbolj pogrešaš pri današnjih vokalistkah?
Danes je preveč teh kričečih in poskakujočih pevk - preveč je nekega vokalnega dokazovanja pri čisto vsakemu komadu. Sicer kapo dol, ampak majčkeno me začne boleti glava od celotnega šova, ker je vse tako 'našponano'. Pri nekaterih že vse tako preveč "štima", da že ni več človeško in tako se ne najde tistega momenta, ki ga išče ali čaka vsak pravi glasbenik. Včasih želim kateri reči naj vsaj malo zahripa, vsaj malo kiksne ali naj se vsaj kdaj spotakne in pade, da ne pozabi, da je samo človek (smeh)! Sicer pa - sto ljudi, sto čudi. Jaz hočem, da lahko to kar posnamem v studiu, prepričljivo izvedem tudi v živo. Nato pa z bendom zadevo še milijonkrat nadgradim ter poizkušam narediti unikat iz vsake izvedbe, večera in koncerta.

12. Veliko imaš koncertov, tvoja glasba se množično vrti na radijskih valovih - tvoj obraz pa je danes praktično težko zgrešiti v medijih. Najbrž ti tudi finančno ne gre slabo. Se preživljaš izključno z glasbo?
Odkar pomnim živim samo od glasbe - izključno od avtorstva, uspešnosti svojih pesmi, koncertov in pa posledično z izidom svojega lastnega prvenca. Preden sem se podala na pot kot samostojna glasbenica, sem tudi aranžirala za orkestre, delala kot studijska glasbenica, kot pianistka-korepetitorka z instrumentalisti, baletniki, koreografi in drugimi. Bila sem na veliko različnih koncih in lahko rečem, da imam veliko zelo različnih izkušenj iz katerih sem se veliko naučila. Najsrečnejša pa sem, da sem avtor svoje glasbe, ker je to nekaj mojega in se ne pretvarjam niti za sekundo - ljudje so moje pesmi lepo sprejeli in vesela sem, da se pesmi vrtijo.

13. Je zdaj, ko imaš širok spekter občinstva, bolj pomembno kaj imaš za povedati v svojih pesmih? Kako pomembna je sporočilnost tvoje glasbe?
Ko snemam album se skušam držati nekega koncepta, rdeče niti. Ni mi vseeno, kaj sporočam poslušalcem - priznam, da sem danes s tem bolj obremenjena, saj ima moja glasba tudi veliko večji doseg. Že od začetka sem vedela, da hočem ustvarjati glasbo in počnem izključno samo to - tako, da sem do svojih stvaritev veliko bolj občutljiva, kot nekdo, ki mu je "imeti bend" le delček življenja. Jaz se tako izražam, realiziram in še imam veliko za povedati. Meni je glasba vse!