V nadaljevanju preberite:

• Nove podrobnosti o smrti nekdanje olimpijske prvakinje v biatlonu Laure Dahlmeier razkrivajo, da je bila pred usodnim vzponom na pakistanski vrh Laila opozorjena na izjemno nevarne razmere zaradi plazov kamenja in ledu.
• Španska alpinistka Maria Martin je v dokumentarcu povedala, da je Dahlmeierjevi in njeni soplezalki Marini Krauss pokazala fotografije nevarnih območij ter ju poskušala odvrniti od vzpona.
• Leto dni po tragediji se je v Garmisch-Partenkirchnu okoli 150 ljudi poklonilo nekdanji športnici, zdraviliški park pa so v njen spomin preimenovali v Park Laure Dahlmeier.

Nekdanjo olimpijsko prvakinjo v biatlonu Lauro Dahlmeier je 28. julija 2025 na vrhu Laila v pakistanskem gorovju Karakorum zadel skalni podor. Za 31-letnico je bila nesreča usodna. Zdaj prihajajo na dan nove podrobnosti o dneh pred njeno smrtjo. V dokumentarcu ServusTV "Laura Dahlmeier ... Korak predaleč" je španska alpinistka Maria Martin poročala, da je Dahlmeierjevo pred vzponom opozorila.

Srečali sta se nekaj dni pred nesrečo v baznem taboru. Z Lauro je bila njena plezalna partnerka Marina Krauss. Razmere so bile tam že takrat nevarne, predvsem zaradi dežja, ki je trajal več dni in je povzročal plazove kamenja in ledu. 

Ženskama je Martin celo pokazala fotografije nevarnih območij. Poskušala jima je razložiti situacijo: "Preveč nevarno, nemogoče."

Vendar opozorilo Dahlmeierjeve in Kraussove ni odvrnilo od njunega načrta. Po besedah Španke ​​so se najhujši plazovi zgodili, ko sta že zapustili bazni tabor. Laura Dahlmeier se je skupaj z Marino Krauss odpravila na 6096 metrov visok vrh Laila, a sta zaradi spremembe vremena opustili vzpon.

Med sestopom je Dahlmeierjevo na višini približno 5700 metrov zadelo padajoče kamenje. Njena partnerka je v ekstremnih razmerah ni mogla doseči in je na koncu poklicala pomoč. Mediji poročajo, da je Nemka verjetno umrla takoj.

Foto: Instagram Laura Dahlmeier

Dokumentarni film vsebuje tudi intervjuje z ameriškim gorskim vodnikom Alanom Rousseaujem. Sodeloval je v reševalni akciji in opisuje trenutek, ko je njegova ekipa opazila Dahlmeierjevo iz helikopterja.

Sprva so reševalci videli le šotor. Nato so odkrili njeno telo, ki je še vedno viselo na vrvi. Sneg okoli kraja nesreče je bil potemnjen od kamenja, blata in umazanije.

Reševanje bi bilo za reševalce smrtno nevarno. Ekipa je preučila različne možnosti, a se je zaradi nevarnosti odločila proti reševanju trupla. "Vsak, ki gre tja, tvega svoje življenje," pojasnjuje Rousseau.

Laura Dahlmeier ni želela nikogar ogroziti, zato je bila njena izrecna želja, da jo pustijo na gori, če bi se ji kaj zgodilo.

Leto dni po tragični smrti se je v njenem domačem kraju Garmisch-Partenkirchnu zbralo okoli 150 ljudi, da bi se poklonili nekdanji biatlonki. "Čas celi vse rane. Kako lažen je ta rek, nas na to znova spomni tragična smrt Laure Dahlmeier. Da, čas mineva in nič več," je v svojem nagovoru na spomeniku v parku Laure Dahlmeier dejal pastor Andreas Lackermeier. "Bolečina in žalost ne izgineta. Njena smrt je v njeni družini, njenem velikem krogu prijateljev in tudi v našem mestu pustila praznino, ki bo ostala."

Izjemni športnici v spomin so zdraviliški park Partenkirchen preimenovali v "park Laure Dahlmeier". Pod velikim drevesom stojijo spominski kamen, sveče, rože in fotografija mlade ženske. Na spominski slovesnosti – ki se je po navedbah mesta družina Dahlmeier ni udeležila – se je ob zvokih žalostne glasbe pihalnega orkestra zbralo veliko ljudi v tradicionalnih oblačilih in se šampionki še enkrat poklonilo.