Te dni, ko se je evropsko nebo zaradi islandskega vulkanskega oblaka dramatično zapiralo in odpiralo, so mene – priznam in me je sram – zabavali predafriški izbruhki. Nogometno svetovno prvenstvo (SP) v Južnoafriški republiki je vse bližje in ni čudno, da je izbruhkov vedno več. Na primer toaletni papir z nogometnimi žogami v trgovini, pivo z reprezentanti in celo kruh – nisem vedela, da obstaja tudi nogometni. Ali Kobalov opis Keka v Spet doma: “Tako je nežen, kot da trenira žensko reprezentanco!”, sploh pa himna, ki so jo Novakoviću spesnili Nemci: “Novagol, Novagol, napolni mreže vsem okol' ...” Oddaja Pozdrav Afriki lepo sede, muči pa me radovednost, kakšna bo nacionalkina resničnostna oddaja Kdo gre v Afriko. Med oglasi, ki se šlepajo na SP in me puščajo ravnodušno, je dober le tisti, ki prefrigano uporablja skandiranje Kdor ne skače, ni Sloven’c.

Da odrasli moški zbirajo sličice nogometašev, jih lepijo v album SP in jih med seboj menjavajo na vsakotedenskih srečanjih, je pa najbolj odbito od vsega. Fino je, pravijo, za druženje gre. Tuhtam, ali obstaja kaj podobno globalnega v ženski domeni, pa mi nič ne pade na pamet. In mi je žal – pa ne, ker bi sama hotela kaj zbirati, te žilice v mojem ožilju ni, pač pa zato, ker odraslim na splošno kronično primanjkuje otroškega navdušenja nad čemerkoli. Zato je zbiranje nogometnih sličic, kakorkoli otročji in smešen se pri odraslih ta hobi zdi, dobrodošel. In mi je všeč, da zbirateljem zaradi tovrstne zadetosti ni nerodno.