Židovska zaporniška obleka © iStockphoto

Več kot sto milijonov digitalnih posnetkov dokumentov zadeva več kot 17,5 milijona ljudi. Dokumenti naj bi tistim, ki so preživeli holokavst, in njihovim potomcem pomagali razkriti usode umorjenih družinskih članov.

Lanskega avgusta je mednarodna služba za iskanje ljudi, ki deluje pod okriljem Rdečega križa, začela dokumente iz Bad Arolsena pošiljati na tri različne lokacije: v washingtonski muzej, izraelski spominski center Yad Vashem in varšavski Inštitut narodnega spomina. Digitalizirali so 50 milijonov indeksnih kartic, ki so bile shranjene v šestih zgradbah. Če bi jih postavili eno poleg druge, bi nastala 25 kilometrov dolga vrsta. Muzej v Washingtonu je prvi od omenjenih, ki je začel sprejemati zahtevke za vpogled v arhiv. Sprejemajo jih na spletni strani in na brezplačni številki.

Pomembne so kopije pravih dokumentov
Direktor muzejskega centra za raziskovanje holokavsta je povedal, da se je muzej za projekt odločil, ko je od mnogih preživelih žrtev holokavsta in njihovih družinskih članov slišal, kako je s psihološkega vidika pomembno, da imajo v rokah kopijo pravega dokumenta. Ta pogosto vsebuje podpis žrtve, ki je največkrat edina vez s trenutkom, ko je bil ta človek še živ.

V muzeju opozarjajo, da dokumenti (transportni listi, ukazi gestapa, evidence iz taborišč, dnevniki prisilnega dela in knjige umrlih), čeprav se tičejo 17,5 milijona ljudi, niso vseobsegajoči in zato ne morejo razkriti usod vseh žrtev holokavsta. Zavezniki so začeli dokumente zbirati še pred koncem druge svetovne vojne, nato pa so jih predali Rdečemu križu. Od leta 1995 je bil arhiv pod upravo komisije enajstih držav, ki so leta 2007 ratificirale sporazum o odprtju arhivov.