Klopčič se je v svojem bogatem opusu preizkusil v številnih žanrih, bil je tudi profesor na AGRFT v Ljubljani, scenarist, scenograf in publicist. Za svojo filmsko ustvarjalnost je prejel več nagrad, med njimi za življenjsko delo Prešernovo in Badjurovo nagrado.

Klopčič se je rodil 4. decembra leta 1934 v Ljubljani, kjer je diplomiral na fakulteti za arhitekturo. S študijem filma je nadaljeval v Parizu, kjer je bil med drugim asistent kultnega francoskega cineasta Jean-Luc Godarda.

Prejel je najvišje stanovske in državne nagrade
Sprva je snemal kratke in propagandne filme, med njimi so najbolj znani Na sončni strani ceste, Romanca o solzi, Zadnja šolska naloga. Kasneje je posnel več kot deset celovečernih filmov in več televizijskih dram ter filmov. Za svojo filmsko ustvarjalnost je leta 1973 prejel Župančičevo nagrado, leta 1973 Badjurovo nagrado in leta 1995 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Klopčič je prejel tudi dve zlati areni v Pulju, leta 1973 in leta 1975. Leta 2000 pa je prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju kinematografije.

Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Črna orhideja ...
Med Klopčičeve najuspešnejše filme sodita Cvetje v jeseni (1973), ki je dobil tudi obliko tv-serije, in Vdovstvo Karoline Žašler (1976). Slednjega so predvajali tudi v tekmovalnem programu filmskega festivala v Berlinu. V obeh filmih je zablestela dobitnica Borštnikovega prstana Milena Zupančič. Klopčičeve filme Na papirnatih avionih (1967), Strah (1974) in Dediščina (1984) so prikazali v uradnem programu filmskega festivala v Cannesu. Najprej je bila Zgodba, ki je ni (1967), nato pa poleg naštetih še Sedmina (1969), Oxygen (1970), Iskanja (1979) in Moj ata socialistični kulak (1987). Med televizijskimi filmi so se posebej vtisnili v spomin Nori malar, Črna orhideja in Triptih Agate Schwarzkobler. Ljubljana je ljubljena iz leta 2005 je njegov zadnji celovečerni film.

V film je zašel po naključju
V svet filma je zašel povsem naključno na snemanju Jare gospode. Tam je spoznal Mileta Koruna in scenografa Nika Matulo, pri katerem je kot inženir arhitekture asistiral leta 1958. Ob pomoči takratnega ministra za kulturo Bena Zupančiča je dobil štipendijo francoske vlade, ki mu je med letoma 1963 in 1965 omogočala študij režije v Parizu. Med pariškim študijem je nato leta 1964 asistiral pri Godardovem filmu Posebna tolpa (Bande a Part).

Klopčič je skozi vsa leta ustvarjal z isto ekipo: skladateljem Jožetom Privškom, montažerko Milko Badjuro, snemalcem Rudijem Vavpotičem ter z najbolj pogosto zasedenima igralcema v njegovih filmih, Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem.