"Velikokrat se starši ob smrti zatečejo v molk, zanikanje oziroma neresnico, ker se bojijo intenzivnosti otrokovih doživljanj izgube. Vendar je to čas, ko morate biti iskreni in tudi otroku dovoliti, da izrazi svoje občutke in misli, kajti to pomaga prebolevati izgubo," poudarja Trampuževa s Centra za kakovost odnosov.
1. Povejte resnico
"Ni si dobro izmišljevati stvari, saj bo otrok prej ali slej spoznal resnico, kar pa lahko pomeni zmanjšanje zaupanja v vas, ker mu je niste povedali vi. V tem primeru resnica pomeni tisto, v kar verjamete sami," razloži sogovornica.
2. Čim manj abstraktno
"Razlage o smrti naj bodo čim manj abstraktne, drugače je otroška logika ne bo mogla sprejeti in razumeti. Pomembno je tudi, da resnico poveste v tolikšni meri, kot jo otrok lahko sprejme v danem trenutku. Manjši otroci potrebujejo predvsem varno naročje in veliko manj besed. Starejši kot je otrok, pomembnejša je trdna razlaga," dodaja.
3. Čustva na plano
"Otroka ni dobro prepustiti občutkom in samemu sebi. Pomembno je, da odgovarjamo na njegova vprašanja, ne glede na to, kako boleča so. Če boste dali žalosti dovolj prostora, da se izrazi, in boste otroku ponudili čustveno oporo, bo žalost minila veliko hitreje, kot če mu boste rekli, naj bo močan, ali mu celo svetovali, naj čim prej pozabi. V resnici takšnih stvari ne moremo pozabiti," pojasni sogovornica.
Maja Trampuž, imagoedukatorka
"Otroku ni dobro omejevati druženja z vrstniki, tudi če se zgodi, da mu postavljajo vprašanja, zaradi katerih bo pritekel domov objokan. To je del procesa vključevanja v vsakdanje življenje. Pomembno je predvsem, da mu razložimo vse, kar bo hotel vedeti, znova in znova, in mu stojimo ob strani, ko se bo zatekel k nam," sklene Trampuževa.
Od zanikanja do sprejemanja: kako poteka žalovanje?
Šok in zanikanje. Človek izgube ne more dojeti in počne vse, kar mu pomaga verjeti, da je vse po starem. Pri tem se pogosto zgodi, da strahove zanika, se dela močnega ali pa je celo čustveno hladen.
Protest in jeza. Prizadeti je jezen na umrlega, ker ga je zapustil, morda na okolico, ki mogoče ni storila dovolj, ter nase zaradi zamujenih priložnosti. Lahko se pojavi iskanje zunanjih krivcev, na katere bi posameznik prenesel težo svojih občutkov.
Dezorganizacija. Čas, ko se čustva začnejo obračati in prihajajo spomini na lepe stvari in pogrešanje. Posameznik se začne zares zavedati izgube in globin svoje žalosti, saj pride do intenzivnih občutkov. To je najbolj boleče obdobje, a obenem omogoči resnično dokončno slovo od umrlega.
Sprejetje. Nastopi, ko se žalujoči zave, da kljub izgubi življenje teče dalje, in ko se znova začne vključevati v vsakdanje življenjske dejavnosti – kljub bolečini, ki pa se manjša in manjša.