Z besedami pa je treba biti previden, saj majhni otroci tisto, kar slišijo, pogosto razumejo dobesedno in so lahko resno prizadeti zaradi tega, kar so izrekli starši.

Primer iz življenja: majhen otrok je z nečim razjezil mamo. Bili so na ulici, njej se je mudilo, bila je že naveličana, otrok je hotel nekaj, česar mama ni (recimo, da ga mama nosi, ker se je utrudil, ali pa je obstal, da bi nekaj gledal). Ni želel poslušati mame, ona pa je vztrajala pri svojem, otrok se je razjokal in mama je začela vreščati, da ne mara ali celo sovraži tako odvratne razvajene cmere, kot je on.

Odraslemu bi lahko bilo jasno, da je to izrekla v nemočni jezi in da otroka ne sovraži zares. Odraslemu bi lahko bilo jasno, da je mama utrujena in nervozna in je začela vpiti na otroka, da ga ne bi udarila. Toda majhen otrok tega ni sposoben razumeti. Najbrž bi ga udarec po riti ali celo klofuta manj bolela kot takšne besede njegove mame (seveda ne predlagamo, da otroka tepete, ampak da je tudi udarec boljši kot besede, da ga sovražite). Eden od instinktivnih strahov otroka je namreč, da ga bodo starši zapustili, da ga ne bodo imeli več radi – materine besede pa sporočajo prav to – "Nimam te rada. Zapustila te bom.'' Otroka to plaši in boli in bo le stežka pozitivno vplivalo nanj.

Z otroki ni vedno lahko. Ta prisrčna mala bitja izzivajo zelo močna čustva, tako pozitivna kot negativna. Nič nenavadnega ni, če se razbesnite nad svojim otrokom, vendar bi morale biti odrasle osebe sposobne vsaj do neke mere nadzirati to, kako bodo izrazile svoj bes. Hkrati pa za doseganje potrebne discipline izbrati metodo, ki pri otroku ne bo povzročila strahu, da ga starši nimajo več radi.