Pravijo vam kraljica romske glasbe. Kako se ob tem počutite?
Tako se tudi počutim. Mislim, da kamor pridem, prinesem sonce, lepo glasbo, glasbo Balkana in na svojem koncertu lahko naredim tako tišino kot veliko burko. Najlepše je, če vsi pojejo z mano, kot bi bili eno.

Je bilo težko uspeti v svetu moških, če mu lahko tako rečemo?
O ne! Jaz se ne dam! Začela sem z 11 leti kot deklica, svetu sem hotela pokazati kulturo Romov in Makedonije. V življenju sem bila vedno ambiciozna. Jaz se moškim ne dam!

Ali je bilo včasih težje kot danes?
Težko se je bilo prebiti v ta čas. Imela sem srečo, da me je sprejel profesor Teodosievski, vodja sofijskega orkestra, ki je bil moj mentor do 18. leta. Pomagal mi je, da postanem zvezda, on pa je to zvezdo poklonil Balkanu in svetu. To je njegova zasluga in moja sreča. Pomembno je imeti pravega učitelja, da te nauči tisto, kar bi v življenju rad postal.

Na kaj pa ste najbolj ponosni?
Ponosna sem na to, da sem 54 let ostala dosledna na estradi in da še vedno polnim dvorane po vsem svetu.

Je še kaj, kar želite doseči?
Za zdaj si želim edino dokončati dom dobrodelnosti in muzej glasbe Esme Redžepove in Steva Teodosievskega v Skopju, ki bo končan septembra. Rada bi, da ljudje vidijo, kaj vse sta Esma in Ansambel Teodosievski naredila v 54 letih.

Velikokrat ste že bili v Sloveniji. Kaj mislite o naši deželi in ljudeh?
Rada imam Slovenijo, rada jo imam tudi prek Lada Leskovarja, zelo ga spoštujem. Komaj čakam, da se spet srečam z vašo publiko. To mi je super!