Šivic, ki se je rodil 2. februarja 1908 v Radovljici in umrl leta 1995 v Ljubljani, je zapustil obsežen opus, v katerem je veliko klavirskih in komornih del, nekaj orkestralnih in vokalno-instrumentalnih ter več samospevov in zborov z borbeno tematiko. Skladal je tudi glasbeno-gledališka dela, med drugim opereto Oj, ta prešmentana ljubezen in opero Samorog.

Organizatorji razstave so v spremni zloženki zapisali, da se je Šivic v zgodovino slovenske glasbe vpisal tudi kot pedagog, vendar pa je bil v prvi vrsti dejaven pianist in skladatelj. Vedno znova si je zastavljal vprašanja o čistosti sloga, tehniki pisanja in estetski pravovernosti: biti nov ali ostati lep, uspeti ali govoriti resnico?

Šivic je zelo pogosto obiskoval evropske festivale nove glasbe, saj je čutil odgovornost za premikanje okornega kolesja slovenske glasbe, stavil je na izobraževanje. Kot so še zapisali organizatorji, je Šivic leta ustanovil Collegium musicum, društvo za izvajanje sodobnih del "in v napornem prepričevanju poslušalcev vztrajal deset let".