Inštrumentalni del skladbe, ki je izrazito izpovedna, je samozadosten in odigra besedilnemu sporočilu vzporedno dramsko delo, v katerem glasbeni parti ponazarjajo bodisi vloge, bodisi razpoloženje, bodisi samo prizorišče.

"Konec je zgolj refleksija vsega, kar je okoli nas in okoli tistih, ki nam kaj pomenijo. Živimo v nekih kalupih obnašanja, ker nam to narekuje družba in ker smo sami ujeti v prehrambeno verigo, ki ji rečemo medsebojni odnosi. Žal. Vem, da še zdaleč nisem edini, ki to opaža in tudi doživlja/živi na tak način. Odnosi med dvema, bodisi med partnerjema bodisi v odnosu starš-otrok ali prijatelj-prijatelj, so vedno bolj ujeti v  navade in tečejo po nekih naučenih tirnicah," pravi avtor besedila Rok Lunaček.

Skladbo Konec lahko poslušate tukaj

Ali objem sploh še kaj pomeni?
"Upam, da se poleg mene še kdo najde v besedilu, ko na primer par, ki se ima sicer še vedno rad in se pozna do obisti, redno skupaj zajtrkuje, se srečuje z drugimi prijatelji, gre zvečer spat, zjutraj vstane ... pride do točke, ko je vse skupaj le še rutina in se ne zna prebiti skozi oblake navad in zadihati s polnimi pljuči. Od tod tudi pridejo nespontani in celo zlagani objemi, ki so del obveznega repertoarja v odnosu, vprašaš pa se ... ali sploh še kaj pomenijo. Ali sploh še kdo objame brez razloga ... kar tako in ker res tako čuti. In to ni objem za lahko noč, ki je zgolj objem za lahko noč. Ko ni treba na silo vztrajati, ker bo to zameril tisti drugi, na drugi strani," meni Lunaček, ki pravi, da si želi, da bi se vsi potrudili biti več kot zgolj senca sebe.