Če bi morali izbrati eno besedo, ki bi opisala vaš najnovejši album, bi ta beseda bila ...
David: Radodaren.

	Najhujše je to, da se na odru ponavljaš in igraš ene in iste pesmi. Počutiš se kot nastopajoča opica, lutka, džuboks. Lahko bi kar nastavil ploščo in pritisnil play. David Gray o tem, da ne želi igrati le svojih hitov

Potem, ko ste bili 1000 milj zadaj (naslov njegovega albuma op. p.) ste prepotovali dolgo pot do točke, ko ste morali potegniti črto. Kakšni občutki so sprožili proces nastajanja novega albuma?
Po plošči Life in slow motion sem vedel, da želim začeti znova in drugače. Nisem pa še vedel, v kateri obliki. Ko sem se pred tremi leti vrnil s turneje, sem se poslovil od nekaterih članov spremljevalne skupine. Stvari sem vzel v svoje roke, kar je bilo zame pozitivno. Ko sem se poslovil od starega in sem vstopal v neznano, nisem bil prestrašen, ker sem vedel, da bom odkril nekaj novega. In sem. Tako se je začel ta proces, iskal sem svobodo.

Čeprav ste snemali v stari cerkvi, ki je preurejena v studio, vam je uspelo modernizirati zvok.
Ja, kupil sem studio. Takrat sem se prisilil razmišljati drugače in širše. Pri tej plošči sem želel ustvariti drugačen zvok, brez vnaprej posnetih vzorcev. Vse, kar slišite, je posneto v živo, tudi spremljevalni vokali. Hotel sem glasbo, ki bi bila živa, nekaj v kar lahko verjameš. Glasba se spreminja, tako kot se spreminjaš ti. Tokrat sem imel nenadoma vse na voljo, kar se tiče opreme, in če ti je to dano, potem moraš to izkoristiti. No, kakorkoli, za studio sem zapravil vse, kar sem imel (smeh).

Kljub spremembam je na albumu mogoče zaslediti občutek melanholije.
Seveda je prisotna. Mislim pa, da so prisotni tudi drugi občutki. Na primer: pesmi Jack the door, Draw the line nista prežeti z melanholijo. Morate pa vedeti, da sem odrasel na severu Anglije, jaz sem prava severnjaška duša – melanholijo imam pač v sebi. Mislim, da je to povezano s pomanjkanjem sonca.



Na svojih koncertih prepevate tudi priredbe drugih izvajalcev, recimo The Cure. Je za vas pomembno, da ste solo izvajalec ali bi si želeli zasloveti s skupino, kot so The Cure?
The Cure imam zelo rad, prvič sem jih videl pri 16. Ravno danes sem jih poslušal. Meni je všeč solo igra. Rad imam to svobodo. Čeprav sodelujem z različnimi glasbeniki, lahko razstavimo glasbo na posamezne elemente in bom še vedno samo jaz. Počutim se kot trubadur, da sem sam s kitaro ali klavirjem.

Torej je naloga spremljevalne skupine, da ustvarja zvočno kuliso za vaš nastop?
Ne, ne (smeh). Nikoli ne bi imel skupine, ki bi glasbo samo okrasila, ali da bi se počutil, da imam na odru prijatelje. Morate pa vedeti, da je meni najpomembnejša lirika. Z glasbo ustvarjam prostor za besedila. In če imaš preveč zvoka, ni prostora za besede.

	Oglaševalci vam dopovedujejo, da je v vašem življenju praznina, ki jo lahko zapolnite z nakupom določenega izdelka. Glasba pa deluje v obratno smer in vam da nekaj, kar niste vedeli, da sploh potrebujete. Logično je, da oglaševalci želijo glasbo v oglasih, ker okrasi njihovo "popolno" enačbo. David Gray o glasbeni prostituciji

Pri novem albumu ste sodelovali tudi z Jolie Holland in Annie Lennox. Glasbeni gostje so nekaj novega za vas. Kako je prišlo do tega?
Oh, dve različni, zelo različni izvajalki. A obe izvrstni. Z Jolie sem sodeloval med nastopanjem v ZDA. Predstavil sem ji pesem in jo povabil, da bi jo odpela. Potem jo je Jolie odpela drugače, kot sem jaz želel. Ampak to je Jolie, ona ne bo nikoli pela v drugem stilu. Z Annie pa je bilo drugače. Napisal sem mogočno pesem, ki je potrebovala mogočen vokal, da bi jo uravnovesila. Sodelovanje z njo je bilo fantastično, tako poživljajoče in pozitivno. Njej uspe to, da pesem dejansko zveni zabavno. Sodelovanje z različnimi glasbeniki dodatno začini ploščo in tokratni sodelovanji sta mi bili v čast.

Snemanje albuma ste v celoti financirali sami. In kljub ekonomski krizi ste zavrnili ponudbe oglaševalskih podjetij. Ali izgubite spoštovanje do izvajalcev, ki pa prispevajo pesmi v oglase, čeprav imate radi njihovo glasbo?
Zgrozil sem se, ko so The Cure dali svojo pesem v neki avtomobilski oglas. Zame je glasba sveti prostor. Vem, da je zunaj krut svet. Za bend, ki šele začenja v glasbeni industriji, ni več toliko prostora in priložnosti. Koncertiranje, turneje, snemanje plošče – to vse stane. In jasno želiš dobiti sredstva, kjerkoli je možno, tudi v oglaševalskih podjetjih. Če na zadevo pogledam s tega zornega kota, potem omilim svoja moralna načela. Ne razumem pa starejših skupin, ki imajo dovolj denarja. The Cure, Blur ... zakaj oni potrebujejo denar?! Seveda izgubim spoštovanje do njih. Jaz ne želim, da bi nekdo med poslušanjem moje glasbe razmišljal o dezodorantu.