Radijski voditelj Matej Šurc, ki je izdal tudi več knjig, je po 37 letih in 8 mesecih dela na Radiu Slovenija "odložil svoje delo".

Kot so zapisali na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin, je Šurc osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval na Jesenicah. "Šolanje je Matej Šurc nadaljeval Ljubljani, kjer je najprej dokončal prvostopenjski študij na Ekonomski fakulteti, nato je diplomiral na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, smer novinarstvo. Med študijem je pisal za Delo, Dnevnik, Sportske novosti, Železarja, Planinski vestnik in druge medije. Največ se je posvečal potopisnim reportažam in alpinizmu. Od leta 1988 je zaposlen v zunanjepolitičnem uredništvu Radia Slovenija."

Šurc je poročal o številnih zelo odmevnih zunanjepolitičnih dogodkih, med drugim tudi o prvih svobodnih volitvah na Madžarskem in Poljskem, o revoluciji na Češkoslovaškem, o padcu berlinskega zidu in o revoluciji v Romuniji. "Spremljal je dogodke ob razpadu Jugoslavije in poročal z bojišč na Hrvaškem. Spomladi 1992 se je za radio oglašal iz Tirane, poleti istega leta pa iz Moskve. Med letoma 1993 in 1997 je bil dopisnik RTV v Beogradu. Spremljal je vojno v BIH in politična vrenja na Kosovu. Nato je bil urednik Vala 202, med letoma 1999 do 2005 pa dopisnik v Washingtonu. Poročal je o terorističnih napadih 11. septembra in o ameriškem napadu na Afganistan in Irak. Zadnjih deset let se ukvarja s preiskovalnim novinarstvom in piše knjige o občutljivih temah, ki se nanašajo na novejšo slovensko zgodovino. Večkrat je nastopil tudi kot moderator različnih športnih in kulturnih dogodkov," še pišejo na prej omenjeni strani.

Šurc pa se je od dela na radiu poslovil z daljšim zapisom na Facebooku, v katerem se je spomnil na reportažo, ki jo je napisal pred 20 leti. "V montirnici 32 jo je brala napovedovalka Simona. Nenadoma je utihnila, stopila iz studia, sedla, si zakrila obraz in zajokala. Pomislil sem, da je s tekstom nekaj narobe, a nisem vedel, kaj storiti. Opravičevala se je, nato sem se začel opravičevati še sam. Nerodno ji je bilo zaradi solz, meni pa zaradi tega, kar sem napisal.  Čez nekaj trenutkov se je Simona zbrala in reportažo prebrala do konca. Spomnim se je kot odlične voditeljice – drobne, črnolase gospe z žametnim glasom. Po tisti oddaji je nisem več videl. Nekaj dni zatem sem srečal Ajdo, legendarno radijsko in televizijsko voditeljico, ki je obenem skrbela za kulturo govora in bodoče radijske govorce učila nastopanja pred mikrofonom. 'Matej, a mi prineseš tisto besedilo … Simona mi je povedala …' Obljubil sem, a upal, da bo pozabila. Toda Ajda je vztrajala. Prišla je v redakcijo: 'Daj mi že tiste Indijance, no!' Izbrskal sem besedilo in ga pustil na njeni mizi. O čem sem pravzaprav pisal? Po vrnitvi iz Amerike – pred tem sem bil štiri leta dopisnik v Beogradu – sem spoznal človeka, pripadnika vojske republike srbske, ki je v Sarajevu ubijal ljudi. Streljal je z ostrostrelsko puško, skrit na podstrešjih. Rekli so mi, da je pripravljen govoriti tudi pred kamero, a si je potem premislil. Niti z zakritim obrazom in popačenim glasom ne. Prvič sva se srečala v nekem zanikrnem lokalu na Slaviji. Odgovarjal je kratko, z izrazi kot "ratna obaveza", "zadatak", celo "posao". Srečala sva se še večkrat in ugotovil sem, da tudi njega navdušuje ameriški Divji zahod. O njem sva veliko vedela, brala sva resne, zgodovinske knjige. Začela sva se družiti, spoprijateljiti pa se z njim nisem želel. Pogosto sem pogovor napeljal na vojno v Bosni in Hercegovini. Nekoč je priznal, da ni izbiral žrtev. Ko se mu je tarča izrisala pred puškino cevjo, je sprožil in zamižal … 'Ali tudi otroke, ženske, starce?' Molčal je.".

xxx

Šurca je 10 let pozneje poklical v Washington in mu navdušeno pripovedoval, da je prišel k sorodnikom v Chicago. "Izmenjala sva si poštna naslova in kmalu sem prejel pismo z njegovo fotografijo. Oblečen je bil v kožno jakno z resicami, v rokah je držal starinski kolt. Na hrbtni strani slike je pisalo: 'Ovo je pištolj kojim je osvojen Divlji zapad.' Da mu odpišem, sem se odločil več mesecev pozneje. Nalašč sem mu podrobno opisal eno od najmračnejših poglavij v zgodovini Zahoda: pokol Indijancev ob Peščenem potoku v Koloradu, novembra 1864. Ta zgodba me je preganjala, odkar sem v knjigi o resnični zgodovini Divjega zahoda prvič slišal zanjo. Med šestletnim bivanjem v Združenih državah sem večkrat premeril dolgo pot do Kolorada, a nikoli nisem uspel stopiti prav na tisti kraj zločina. Številni so mi obisk odsvetovali: češ da je v zasebni lasti, da do tja ne vodi nobena cesta in naj se pazim klopotač … In da straši. Menda se slišijo glasovi umirajočih. V tretjem poskusu me je ustavila visoka ograja z opozorilom, da ni prehoda. V mraku sem slišal nekaj, kar je zvenelo kot ječanje in otroški jok. Obrnil sem se. Starec na robu zaprašenega mesteca mi je pojasnil, da čudne zvoke povzroča veter, ki piha skozi votla debla severnoameriških topolov."

V pismu je opisal poboj več kot dvesto Šajenov in Arapahov, večinoma žensk in otrok. "Da, o tem sem mu napisal pismo, ki je bilo obteženo s spomini na njegove pripovedi med vojno v Bosni in Hercegovini. Ni mi odpisal. Nikoli več se nisva srečala. Nekoč mi je, vinjen, pripovedoval, da so streljali tudi ljudi, ki so jih postavili pred zid. 'To so mudžahedini,' je kričal njegov komandir. Vseeno je, ali takšnega človeka ubiješ ali ne. Bili so tako rekoč mrtvi, je govoril, ker jim zaradi strahu odpove živčni sistem. Trupla so polivali z natrijevim hidroksidom, tako da je od njih ostala le še neprepoznavna brozga."

Sodelavki sta se s svojim odzivom poklonili njegovemu pisanju, česar se še danes spominja kot enega največjih komplimentov.  "Danes, dvajset let pozneje, sem upal, da bom nekje našel to pisanje, toda med skladovnicami mojih papirjev v omarah in predalih sem iskal zaman. Stari računalnik so zavrgli, z njim so romale v smeti diskete in nobena kopija na papirju se ni ohranila. Vsekakor pa ostaja nepozaben, žlahten spomin na radijski kolegici. Zbogom, Radio Slovenija!"