Omerza je v zgodbo o Edvardu Kocbeku vnesel duh Odbora za varstvo človekovih pravic. Kocbeka je s tem približal generaciji, ki se z najpomembnejšim krščanskim socialistom najbrž ne bi nikoli ukvarjala. A ni jim približal le Kocbeka, upornega pesnika; “postranski izdelek” knjige je razgaljanje socialističnih šefov. Značaji Kidriča, Vidmarja, pisateljev in drugih vidnih Slovencev se nam razkrijejo skozi njihovo početje. In ker so s Kocbekom ravnali zelo pritlehno, jih spoznamo z njihove najslabše plati. Mnogi so še živi, kar daje knjigi dodatno privlačnost. Po drugi strani pa Omerza z razgaljanjem delovanja prejšnjega sistema bralcu uničuje morebitne ostanke socialistične nostalgije. Knjiga je izjemno izčrpna, a strani lahko preskakujemo in ni nujno, da beremo klasično, začenši s prvo in končavši z zadnjo stranjo. “Neklasični” način branja je tudi edina pot, po kateri se sodobni bralec pregrize skozi dobrih 500 strani Omerzovega Kocbeka.