Klasična inkovska steza, najbrž najbolj priljubljena in z zgodovino nabita pot v Južni Ameriki, se začne dobrih 80 kilometrov od Machu Picchuja, konča pa se pri vhodu v zgodovinsko mestece sončnih vratih Inti-Pata. Pot se nekajkrat vzpne na več kot 3500 metrov (najvišja točka na klasični poti je 4215 metrov nad morjem), kjer preži višinska bolezen, a trud je poplačan – pogled na Ande je neverjeten. In ker zgodbe predkolumbovskih civilizacij tako zelo razburjajo popotnike, je Peru želja mnogih.

Samo petsto na dan!
Kljub omejitvam, za katere so se pred leti odločili v Peruju, povpraševanje po štiridnevnem trekingu ni nič manjše in letos so rezervacije pošle neverjetno hitro. Še do pred nekaj leti je bilo lažje – popotniki so v Cuzcu poiskali potovalnega agenta, se aklimatizirali na veliko nadmorsko višino in čez dva, tri dni krenili proti Machu Picchuju. Leta 2005 pa so se stvari spremenile. Perujci so število tistih, ki v enem dnevu začnejo treking po klasični inkovski poti, omejili na petsto na dan. Vzrok? Ljudi je bilo toliko, da so se Perujci zbali za stezo in arheološke ostanke ob njej. V resnici se na klasično turo odpravi samo okoli dvesto popotnikov na dan, saj jih spremljajo vsaj še vodniki, kuharji in nosači. Na srečo v okolici Cuzca in v Valle Sagrado de los Incas (Sveti dolini Inkov) obstajajo še druge poti, ki za zdaj še niso preobljudene. A če hočete štiridnevno klasiko – rezervirajte čim prej!

Preberite še:

Majevska popolnost v ustih studenca Vrnitev v modro laguno Znanstvena fantastika ali jugozahod Bolivije?

Inki so mestece zgradili okoli leta 1450, manj kot sto let pozneje pa je bil Machu Picchu že zapuščen. Arheologi in zgodovinarji pravijo, da v njem nikoli ni živelo več kot 750 ljudi naenkrat, med deževno dobo še manj. Kakšna je bila vloga Machu Picchuja, od lani tudi enega od sedmih novih svetovnih čudes, še ni povsem gotovo. Ena od teorij je, da je bil gorsko letovišče za bogate Inke.