Saša Lendero in Manca Špik sta imeni, ki ju slovensko občinstvo pozna in obožuje že vrsto let. Vsaka je ustvarila številne uspešnice, zgradila zvesto občinstvo in si utrdila mesto med najbolj priljubljenimi slovenskimi pevkami. Zdaj prvič združujeta vokala v duetu.

Pesem Na tvoji strani govori o zaupanju, bližini in obljubi, da ostaneš ob nekom tudi takrat, ko življenje ni preprosto. Njena zgodba je deloma zrasla iz odnosa med Sašo in Manco. "Skupaj sva šli skozi neštete življenjske prelomnice in vedno bili druga drugi v oporo. To je nekaj, kar v odnosih največ pomeni. Da si tam. Da lahko računaš na drugega. Da veš, da nisi sam," pravi Manca. 

Prav iz tega občutka je nastala tudi pesem, vendar, kot poudarjata, to ni le njuna zgodba. "Želiva si, da bi jo vsak poslušalec lahko povezal z nekom, ki mu je najbolj pri srcu. Z ljubeznijo svojega življenja, otrokom, mamo, očetom, prijateljem … z nekom, ki mu želi povedati: vedno lahko računaš name. Ker sva glasbenici, sva iz tega občutka ustvarili skladbo in vse te besede dali v besedilo," dodaja Saša. 

Ob skladbi je nastal tudi videospot v režiji Nika Kara, posnet v čarobnem ambientu gradu Raka. Njegovi mogočni zidovi že stoletja hranijo številne zgodbe in spomine, prav tako kot jih v sebi nosimo tudi mi. Zato je bil grad popolna kulisa za pesem o ljudeh, ki nam pomenijo največ in katerih sledi nosimo s seboj. 

"Že od prvih srečanj sva čutili neko povezanost"

Prijateljstva je že tako težko vzdrževati in zdi se, da je to v svetu šovbiznisa še težje. A Saši in Manci je uspelo in uspeva že dolgih 20 let.

Kaj nam lahko zaupate o prijateljstvu z Manco? Kako bi ga opisali in kako bi opisali vajino glasbeno sodelovanje?

Saša: Prijateljstva je pravzaprav težko opisovati, ne da bi hitro zašli v besede, ki jih ob takšnih vprašanjih pogosto uporabljamo. Pa vendar so prav te tiste, ki najprej pridejo na misel: zaupanje, popolna odkritost, iskrenost, dobronamernost, podpora, prijaznost, razumevanje in sposobnost poslušanja. Pa tudi odzivi, ki niso vedno nujno tisto, kar pričakuješ ali želiš slišati, vendar veš, da prihajajo iz iskrene dobronamernosti.

Že od prvih srečanj sva čutili neko povezanost. Sprva naju je seveda povezovala glasba, zelo hitro pa sva ugotovili, da si deliva tudi veliko pomembnejše stvari – predvsem način, kako gledava na svet okoli sebe, na odnose z ljudmi, tako poslovne kot zasebne, in nenazadnje tudi nase. Podobni sva si tudi v tem, da skozi svoji karieri nisva izbirali bližnjic ali sklepali kompromisov, ki ne bi bili skladni z najinimi moralnimi in etičnimi načeli.

Najino prvo konkretnejše glasbeno sodelovanje sega precej daleč nazaj, ko sem za Manco napisala besedilo njene velike uspešnice Zvezala bi si krila. Tudi sicer sva bili skozi vsa ta leta na glasbenem področju druga drugi predvsem podpora in zaveznici. Nikoli se nisva dojemali kot tekmici.

Na spletu sem zasledila namigovanja, da sta sprti. Kakšno je vajino mnenje o takšnih naslovih in namigovanjih o hudi krvi?

Saša in Manca: Že dolgo vemo, da mediji delujejo tudi po principu pridobivanja čim več ogledov in klikov, pri čemer nenavadni, presenetljivi in predvsem bolj negativno obarvani naslovi pogosto pritegnejo več pozornosti. Vendar za to verjetno ne moremo kriviti samo medijev. Del tega je tudi splošna naravnanost sodobnega sveta, v katerem smo vsak dan izpostavljeni ogromnemu številu informacij in impulzov. Ljudje zato spletne medije velikokrat prebiramo predvsem po naslovih in kliknemo na tistega, ki obljublja kakšno bolj sočno novico.

Tudi naju je ta naslov seveda presenetil in sva morali preveriti, kaj se skriva pod njim. Če bi ljudje vedno prebrali tudi vsebino članka in ne samo naslova, bi bilo verjetno precej manj napačnih vtisov in prehitrih zaključkov.

V nekem idealnem svetu bi si obe želeli, da bi nas bolj pritegnile tudi lepe in pozitivne zgodbe. Verjameva namreč, da tisto, čemur namenjamo svojo pozornost, na neki način tudi hranimo in krepimo. Če bi bilo več prostora za pozitivne vsebine in bi jim tudi bralci namenjali več pozornosti, bi se morda počasi spreminjalo tudi to, kaj želimo brati in česa si želimo še več. Obe bi bili zelo veseli, če bi se ta tehtnica sčasoma nekoliko bolj nagnila na pozitivno stran.

Zakaj je trajalo 20 let, da sta izdali prvi skupni duet?

Saša: Na to vprašanje pravzaprav ni nobenega logičnega odgovora, razen tega, da je očitno morala priti prava pesem, katere melodija je že sama nekako nakazovala željo in potrebo po dveh glasovih, ki se prepletata in dopolnjujeta.

Pesem je tudi vokalno precej zahtevna, saj zahteva velik glasovni razpon, od precejšnjih nižin do visokih leg. Z Manco sva v vseh teh letih že imeli nekaj priložnosti, ko sva se na skupnih nastopih povsem spontano znašli tudi v kakšni pesmi skupaj, in že takrat sva ugotovili, da se najini barvi glasov zelo lepo ujameta in dopolnjujeta. Zato se je pri tej pesmi nekako vse sestavilo samo od sebe.

Bi z nami lahko delili, kakšno anekdoto, ki se je zgodila v 20 letih prijateljstva?

Manca: Ena najinih najlepših dogodivščin se je zgodila po enem od nastopov, ko bi morali biti obe že zdavnaj v postelji. Namesto tega sva pristali v hotelski sobi, sedli na tla, sezuli čevlje in do zgodnjih jutranjih ur klepetali o vsem – od glasbe, nastopov in moških do tega, kaj si v življenju pravzaprav želiva. V nekem trenutku je Saša rekla: 'Veš kaj, enkrat bi morali skupaj posneti pesem.' Jaz pa sem takoj odgovorila: 'Nujno! Ampak mora biti res dobra.' Obe sva se zasmejali in nadaljevali pogovor, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Minilo je kar nekaj let, potem pa sva se nekega dne res znašli skupaj v studiu. Tokrat ne ob polnoči na hotelskih tleh, ampak zares – pred mikrofonom. Ko sva prvič zapeli Na tvoji strani, sem pomislila na tisti večer. Neverjetno je, kako lahko nekoč čisto mimogrede izrečena ideja čez leta postane resničnost. Morda je prav to eden najlepših delov dolgoletnega prijateljstva – da skupaj sanjaš tudi takrat, ko še ne veš, katere od teh sanj se bodo nekoč uresničile.