Kje ste dobili idejo za ime in naslovnico vašega zadnjega albuma Later ... When The TV Turns To Static?
Gre za uvodno pesem s ploščka, za katero se nam je zdelo, da lepo povzame celoto. Prav tako to statiko oziroma šum predstavlja naslovnica albuma. Nima pa povezave s Twin Peaksom, kot trdijo nekateri.

Kako pa je novi album z vašega vidika drugačen od prvih dveh?
Pri prvih dveh je bilo več zunanjega pritiska, saj smo ju izdali pri veliki glasbeni založbi. Tega smo posneli sami in ga nato izdali pri neodvisni založbi – imeli smo več svobode in bilo je zabavnejše.

Tega sicer štejete za tretji album, vmes pa ste izdali tudi minialbum oziroma EP A Snowflake Fell (and It Felt Like a Kiss).
Haha, ja – to je naš božični “album”, za katerega še zdaj ne vem, kam točno ga uvrstiti.

Katere bende ste poslušali, ko ste odraščali?
Glasbo sem začel poslušati šele, ko sem imel 12 let, pred tem pa sem poslušal isto kot moja mama – to so bili denimo Simply Red. Ko sem se začel sam zanimati za glasbo, sem si kupil album Oasis, ki so name naredili velik vtis, saj so bili tudi razlog, da sem hotel biti v bendu.

Na sceni ste že deset let. Se vidite na odru pri 70 letih kot Rolling Stones?
Če lahko toliko časa ostanemo inspirirani, potem ja – to je najpomembnejše.

Se s člani benda družite in slišite tudi, ko niste na turneji?
Ja, smo najboljši prijatelji. Pravzaprav se niti ne družimo z drugimi, temveč večinoma zgolj med sabo – tudi ko prispemo domov.

Kaj je za vas do zdaj največji dosežek Glasvegas?
To, da smo še vedno skupaj (smeh). Resno.

Je v predelu Glasgowa, od koder prihajate, kreativna scena za mlade bende?
Ne, tam sploh ni glasbene scene, kar je sicer zelo čudno. Če igraš kitaro, se moraš skrivati.

Kaj pa mladi tam počnejo?
Pijejo in se omamljajo, haha. Mladina je bolj nogometno orientirana. Za čuda pa še vedno živim tam (smeh).