1. Sel med očetom in mamo
Ni pravično bivšemu partnerju pošiljati sporočil prek otroka samo zato, ker je osebna komunikacija neprijetna, še posebej, če so negativna. Poleg tega je tudi slab zgled za otroka, saj ga učimo, kako se sporov ne rešuje s komunikacijo, kako se izogibamo civiliziranemu pogovoru in kako nekoga zlorabimo za prenašanje negativnih občutkov. Starši morajo prevzeti odgovornost za medsebojni pogovor, otrokom pa ne smejo nalagati takšnega bremena.

2. Vpletanje otroka v denarne zadeve
Če se z nekdanjim partnerjem pred otrokovimi očmi prepiramo o preživnini, bo imel občutek krivde zaradi slabih odnosov, prepirov in mržnje med starši. Mislil bo, da je on vir vseh težav.

3. Kritiziranje drugega starša
Otrok še posebej trpi, če sliši od enega starša, ki ga ima rad, ostre kritike na račun drugega starša, ki ga ima prav tako rad. Otrok sebe vidi kot polovico obeh staršev, in ko sliši neprijetne stvari o enem izmed njiju, pravzaprav sliši slabe stvari o enem delu sebe. Ko sliši slabe kritike z obeh strani, to še posebej močno vpliva na samozaupanje otroka, ki postane negotov ter začne slabo misliti o sebi.  

Če že ne moremo najti lepih besed za nekdanjega partnerja, je najbolje molčati. Seznam neželenih izjav je dolg: Ti si len/trdoglav/živčen kakor tvoj oče … Gotovo te je mama nagovorila, da to rečeš … Tvojega očeta ne briga, kako smo, sicer se ne bi tako obnašal … Nikakor ji ne morem verjeti … Če bi te imel rad, bi pravočasno pošiljal denar … Nekega dne me boš tudi ti zapustil, tako kot tvoj oče … Takšne pripombe pri otrocih povzročajo nervozo in strah.

4. Zasliševanje otrok o drugem staršu
Ni želeno otroka spremeniti v vohuna. Otroku ločenih staršev je že tako težko loviti ravnotežje. Če nam želi pripovedovati o domu nekdanjega partnerja, ga poslušajmo, komentarje in vprašanja pa zadržimo zase.

5. Opredeljevanje
Otrok ima rad oba starša. Če od njega zahtevamo, da se glede določenih zadev opredeli, mu bo to povzročilo velik stres, ki lahko vpliva na njegovo splošno stabilnost. Postavljanje na eno stran pri otroku vzbudi občutek krivde in nelojalnosti, kar vpliva na učenje, koncentracijo, čustva, medsebojne odnose in druga življenjska področja.

6. Obremenjevanje z lastnimi občutki in čustvi
Če otroku tožimo, da smo osamljeni, ker nas je partner zapustil, če smo žalostni in pred otrokom kažemo depresivno stanje, se pri njem pojavi želja, da bi nase prevzel nekaj negativnih občutij in da bi on skrbel za nas, to pa je zanj preveliko breme. Otrok mora biti otrok ne glede na njegovo starost, zato ga ne smemo obremenjevati z lastnimi strahovi, ljubezenskimi neuspehi, s pomanjkanjem samozaupanja in z drugimi občutji, ki nas spremljajo ob ločitvi. Otroci morajo predelati tudi svoja čustva in se težko soočajo še s starševskimi.

7. Grožnje
Če otroku zagrozimo, da mu bomo prepovedali stik z drugim staršem, če slednji ne bo prenehal s tem ali onim, mu samo povečujemo strah pred izgubo. Da bi se razvil v funkcionalno in samozavestno odraslo osebo, potrebuje za vzor oba starša, zato je treba poudarjati tudi dobre plati nekdanjega partnerja, iz katerih se lahko otrok uči.  

Otrok mora videti, da sta oba starša pripravljena negovati dobre medsebojne odnose zaradi otroka in odgovornosti, ki jo imata do njega, pa čeprav iz tega ali onega razloga ne moreta več živeti skupaj.