Ime ste povzeli po kultnem istoimenskem filmu. Zakaj prav ta film?
Tomaž: Ko sem si kot gimnazijec prvič ogledal film Društvo mrtvih pesnikov, sem imel občutek, da lahko premikam svet. Ta občutek svobode, neuniformiranosti, ustvarjalnosti, eksplozija čustev ... Že tako je v nas kar vrelo od idej in Weirov film je tedaj pomembno vplival na moje dojemanje življenja. Njegovih svetlih in manj svetlih plati. Podobno so najbrž razmišljali tudi drugi člani benda in od tod do preimenovanja iz prvotnega Proteus v Društvo mrtvih pesnikov ni bilo daleč. Pisal se je september 1990.

Kateri so po vašem mnenju največji domači in tuji pesniki?
Tomaž: Vedno znova osupnem ob magični realnosti Zemlje Edvarda Kocbeka. Navdušujejo me tudi vse njegove kasnejše zbirke. Če pa moram seči tudi v svet, naj omenim Shakespeara, Baudelaira, Rilkeja, Lorco, tudi Preverta. V poeziji občudujem predvsem dvoje: mojstrstvo besede in
(včasih) neizrekljivo, a vseprisotno spoznanje o svetu, Lepoto in Resnico.

Kaj pa električni poeti oziroma rock tekstopisci?
Alan: Lani sem prebiral zbrana besedila Zorana Predina, ki me je ponovno navdušil s teksti iz obdobja Lačnega Franza. Vprašanje je, če bi ta dela prestala današnji test komercialnih radijskih postaj. Slovenščina ni ravno speven jezik in če ti uspe dober tekst, je, kot bi zadel na lotu. V bendu imamo zadnja leta pri besedilih nekakšno samocenzuro in trudimo se, da bi slovenščini dali več, kot ji vzamemo, četudi se občasno pojavi tudi kakšen anglizem.

Tomaž: Osebno med slovenskimi glasbenimi poeti cenim mnoge, a naj izpostavim le tri. Še kot mulca me je "začaral" Tomaž Pengov (njegovo zbirko Dih, ki mi jo je podaril na nekem koncertu, imam še danes na častnem mestu v svoji knjižnici), potem ne morem mimo Vlada Kreslina, ki je – tako čutim – s svojo glasbo in besedili zadel naravnost v dušo slovenskega človeka, Zoran Predin pa se mi zdi avtor, čigar besedila izjemno prefinjeno odražajo njegovo lastno in obče človekovo zorenje od mladostnega uporništva do življenjske zrelosti in sivih las. Pred 20 leti smo žurali na Praslovana in Miki Mausa (da ne govorim o Čakam te), danes pa najbolj uživam ob poslušanju njegovih ljubezenskih tekstov z zadnjih albumov.

Praznujete 20 let na sceni. V Sloveniji je v navadi, da se ob takšnih obletnicah bendi spečajo s filharmoniki ... Pa vi?
Peter: Za nas je vsakršno sodelovanje užitek in izziv. Zanimivo je slišati lastne pesmi v interpretaciji nekoga drugega, sploh pa, če sodeluješ pri izvedbi tudi sam. Filharmonikov ob naši glasbi nismo slišali, smo si pa zaželeli, da bi skladbo Ti si vse izvedel Slovenski oktet. Marijan Dović, ki bo z nami nastopil tudi na koncertu 20. oktobra v Kinu Šiška, je zanj spisal izvrsten aranžma.

Alan: Mi smo poskusili s samosvojo kombinacijo – za drugo branje naših pesmi smo šli na izlet v osemdeseta.

Na koncertu bo kar nekaj gostov ... kaj med njimi počneta Mojca Mavec in Maja Martina Merljak?
Alan: Ker smo projektu nadeli ime Krog, ki skriva več simboličnih pomenov, smo povabili k sodelovanju prijatelje, ki so že bili in so še danes v našem krogu. Mojca Mavec je bila tista, ki nas je kot voditeljica glasbene oddaje prva lansirala v slovenski medijski prostor, igralko Majo Martino Merljak pa poznate kot rejverko iz videospota Ti si vse. In to še ni vse. Tudi njuni zgodbi se povezujeta. Mojco Mavec smo opevali v pesmi Rabm leta 1998, Maja Martina Merljak pa je pokazala svoj pevski talent v sodobni različici pesmi Rabm 2 z novim besedilom, ki jo boste lahko slišali na novem retrospektivnem albumu Krog.