Nagrade in priznanja prihajajo z vseh koncev sveta - z mednarodnih filmskih festivalov po Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji ter Avstraliji. Več kot 120 nagrad je prejel v pičlih treh letih. Kljub temu slovenski režiser doma ostaja skoraj popolnoma neopažen ... 

Paradoks? Morda. 

Dejstvo je, da se Gorna Ajtič zavestno izogiba mainstreamu. Privlačijo ga nadrealizem, temačne zgodbe in erotika. Predvsem pa ga zanima film, ki gledalca zmoti – film, ki ga vrže iz cone udobja in ga prisili, da o njem razmišlja še dolgo po tem, ko se prižgejo luči v dvorani. Čeprav ustvarja brez velike produkcije in svoje filme večinoma financira sam, pri svoji viziji ne popušča. Tudi zato njegovi filmi že več kot dve desetletji nastajajo izključno po njegovih pravilih.  Je morda tudi to razlog, da o Goranu Ajtiču več govorijo v tujini kot doma? Za Žurnal je spregovoril ...

V Sloveniji vas skoraj nihče ne omenja kot večkrat nagrajenega režiserja, čeprav ste v dobrih treh letih na mednarodnih festivalih prejeli več kot 120 nagrad. Ste se na ta paradoks že navadili?
Ne vem, ali se človek na to lahko navadi. Vesel sem vsake nagrade in vsakega festivala, kjer film prepoznajo. Lep občutek je, ko vidiš, da tvoje delo nekdo razume in ga ceni, četudi - oziroma zlasti – če prihaja iz tujine, kjer je konkurenca veliko večja. V Ameriki, Avstraliji, Aziji … Tudi v Evropi - v Italiji in Veliki Britaniji … Tam sem prejel veliko spodbudnih kritik in priznanj. To človeku da občutek, da je na pravi poti. Težko pa rečem, zakaj doma skorajda ni odziva. Morda zato, ker snemam drugačne filme. Morda zaradi tematik. Morda zato, ker ne sodim v ustaljene okvire. Ne vem.

Pa vas ni nikoli premamilo, da bi začeli snemati bolj komercialne filme?
Ne. Nikoli. Če bi začel razmišljati, kaj se trenutno najbolje prodaja ali kaj bi bilo všeč največ ljudem, potem to ne bi bili več moji filmi.
Mene zanima nekaj drugega. Zanimajo me zgodbe, ki jih želim povedati sam. Snemam tisto, kar čutim. Mislim, da mora avtorski režiser ustvarjati po svojih idejah. Samo tako lahko nastane nekaj, kar ima svoj obraz.

Kaj je torej tisto, kar iščete v filmu?
Predvsem iskrenost. Film mora biti drugačen. Ne sme biti povprečen. Vedno pravim, da mora biti film kot kamenček v čevlju gledalca. Malo ga mora zmotiti. Malo vznemiriti. Ne zato, da bi ga šokiral za vsako ceno, ampak zato, da po projekciji še razmišlja o njem. Če gledalec naslednji dan razmišlja o prizoru ali vprašanju, ki ga je film odprl, je film dosegel svoj namen. Najhujše je povprečje.

Foto: Osebni arhiv Goran Ajtič Se zato ne bojite tabu tem? Kdaj ste ugotovili, da vas kot avtorja privlačijo prav teme na robu cone udobja?
Ne, prav nič se jih ne bojim ali izogibam. Tabu teme je treba obravnavati. Privlačiti so me začele že zelo zgodaj. Pri štirinajstih letih sem prvič videl film Flesh and Blood Paula Verhoevna. Bil je brutalen, poln nasilja, erotike in tabu tem. Takrat sem prvič pomislil, da je to nekaj, česar si ne upa posneti vsak. To me je pritegnilo. Ne zaradi šokiranja, ampak zato, ker sem začutil, da lahko tudi takšne teme pripovedujejo zelo močne zgodbe. Film ne sme obstati znotraj cone udobja. Če ostane tam, praviloma ne pove ničesar novega. Seveda ne provociram zaradi provokacije. Vsak prizor mora služiti zgodbi. Vedno mi je bila najpomembnejša vsebina in preobrati. Vse drugo je del pripovedi. Zato tudi pravim, da je erotika pri mojih filmih začimba. Nikoli ni glavni razlog, zakaj film nastane. Glavna sta zgodba in njeni preobrati. Če erotika liku in zgodbi ne služi, je ne potrebujem. 

Ali obstaja prizor, ki bi ga danes morda posneli drugače?
Če bi moral izbrati enega, bi omenil dva kratka kadra v filmu Obraz zla. Gre za nekaj sekund eksplicitnih prizorov med orgijo. Navdihnil me je Lars von Trier. Tudi on je v svojih filmih pokazal, da lahko eksplicitni prizori obstajajo znotraj resnega avtorskega filma. Takrat je bil to za gledalce velik šok, ker film do tistega trenutka sploh ni nakazoval, da bo šel tako daleč. Danes me ta prizora ne motita več. Če pa gledam samo zgodbo, bi film brez njiju povsem normalno deloval.

Kako igralce pripravite do tega, da pristanejo na tako zahtevne prizore?
Pravzaprav jih nikoli ne prepričujem. Vedno zelo jasno povem, kakšen film snemam in kakšna bo vloga. Če vem, da bo določena scena eksplicitna, poiščem igralce, ki s tem nimajo težav. Če nekdo tega ne želi, ga popolnoma razumem. Takšne vloge preprosto niso za vsakogar.

Ena od bolj nenavadnih zgodb s snemanja govori o tem, da ste se med snemanjem enega najbolj intimnih prizorov slekli prav vsi na snemalnem setu ... 
Res je. Snemali smo prav ta prizor, ki sem ga omenil - prizor orgije za film Obraz zla. Ena od igralk oziroma udeleženk v orgiji je predlagala, da bi bilo vsem lažje, če bi se tudi ekipa slekla. Tako nihče ne bi imel občutka, da je izpostavljen samo on.
Zdelo se mi je pošteno. Če od igralcev pričakujem, da stopijo iz cone udobja, moram biti to pripravljen narediti tudi sam. Na koncu smo se slekli vsi. In zanimivo je, da je bilo potem snemanje veliko bolj sproščeno.

Takšna odločitev verjetno ni ravno običajna ...
Ni. Ni pa tudi brez precedensa. Podobno je naredil Paul Verhoeven. Ko so njegovi igralci postali zadržani pri snemanju intimnih prizorov, se je prvi slekel sam in jim pokazal, da v tem ne vidi nič spornega. To se mi je zdelo zelo pošteno.

Foto: Osebni arhiv Goran Ajtič Kako so na vaše filme reagirali doma? 
Oče je moje filme vedno podpiral. Mami pa je potrebovala malo več časa. Danes razume, kaj delam, na začetku pa jo je predvsem zanimalo, ali so bili določeni prizori res potrebni. Spomnim se, da mi je po premieri Obraza zla rekla: "Film je zanimiv, ampak tistih nekaj kadrov bi pa lahko izpustil." Odgovoril sem mu, da prav ti kadri naredijo piko na i.

Je erotika zaradi vaših filmov kakorkoli vplivala na vaše zasebno življenje?
Ne toliko, kot si ljudje predstavljajo. Marsikdo misli, da mora imeti režiser erotičnih filmov zelo burno zasebno življenje. Ni res. Sem precej miren človek. Je pa zanimivo, da sem imel več resnih zvez s tujkami kot s Slovenkami. Veliko sem bil v Avstriji in na Hrvaškem, zato sem tam spoznal precej ljudi. 

Vaši filmi so posebni tudi zato, ker v njih skoraj ni računalniških učinkov ...
Tega se še danes držim. Vse, kar gledalec vidi, je bilo dejansko posneto. Ne uporabljam umetne inteligence, ne ustvarjam prizorov z računalnikom in ne dodajam digitalnih učinkov. Če je rana, jo naredimo z masko. Če je prizor fizičen, ga tudi posnamemo fizično. Takšen način dela mi je veliko bližje.

Kljub mednarodnim uspehom vse svoje filme še vedno financirate sami.
Da. To je verjetno moja največja napaka. Veliko ljudi mi očita, da filmi nastajajo predolgo. In imajo prav. Ampak razlog je preprost. Nimam velike produkcije ali producenta, ki bi projekt financiral od začetka do konca. Ko zmanjka denarja, se snemanje za nekaj časa ustavi. Ko ga spet zberem, nadaljujemo. Marsikdo bi v takem trenutku projekt opustil. Jaz ga ne znam. Živimo samo enkrat. Ideje pridejo takrat, ko pridejo. In takrat jih moraš ujeti. Če bi jih prelagal na jutri, danes verjetno ne bi posnel niti enega filma. Ustvarjalnost mi ne dovoli, da bi čakal na idealne pogoje.

Foto: Osebni arhiv Goran Ajtič Vaši filmi nastajajo počasi, pogosto več let. Ste pri ustvarjanju kdaj naredili napako, ki vas je drago stala?
Seveda. Brez težav priznam, da sem jih naredil več. Največja je bila pri filmu Obraz zla. Takrat nisem najbolje ocenil ene od igralk. Vizualno je bila odlična izbira, imela je tudi igralske izkušnje, nisem pa vedel, da je zelo konfliktna oseba. V filmu sta bili dve glavni igralki. Ena je bila odlična, druga pa se preprosto ni ujela z ekipo. Napetosti so postale tako velike, da sem moral vlogo zamenjati in prizore posneti znova. Izgubili smo več mesecev dela. To je bila moja napaka. Kot režiser moraš znati oceniti ne samo igralski talent, ampak tudi to, ali bodo ljudje lahko skupaj ustvarjali.

Režiser torej ni samo ustvarjalec, ampak mora biti tudi psiholog?
Včasih predvsem psiholog. Na snemanju ni pomembno samo, kako kdo igra. Pomembno je, kako ljudje sodelujejo med seboj. Če se začnejo konflikti, jih mora nekdo umiriti. Če jih ne, začne trpeti film. Pri tistem projektu sem moral ves čas iskati ravnotežje med ustvarjanjem in reševanjem odnosov. To mi ni bilo všeč. Danes bi določene odločitve sprejel drugače.

Če bi vprašal igralce, ki so z vami preživeli več tednov na snemanju, kako bi vas opisali?
Mislim, da bi rekli, da sem potrpežljiv in da je z mano prijetno delati. Verjetno bi rekli tudi, da zelo dobro vem, kaj želim.
Po drugi strani pa bi gotovo povedali še nekaj. Da sem, ko snemam film, popolnoma v filmu. Če ekipa po končanem dnevu odide na večerjo ali se zabava, sem jaz še vedno rahlo odsoten in z mislimi pri naslednjem prizoru. Drugače ne znam. Ko snemam, živim film. Premlevam kadre, razmišljam o montaži, o glasbi, o naslednjem snemalnem dnevu. To ni nekaj, kar bi lahko ob določeni uri izklopil. Mislim, da večina ustvarjalcev to dobro razume.

Foto: Osebni arhiv Goran Ajtič Ste kdaj razmišljali, da bi svojo ustvarjalno pot nadaljevali v tujini? Glede na uspehe onkraj slovenske meje bi bila to logična odločitev ...
Večkrat. Ampak življenje je imelo drugačne načrte. Dvaindvajset let sva z mamo skrbela za očeta, ki je po zdravljenju možganskega raka skoraj 20 let potreboval vsakodnevno pomoč. Takrat preprosto ni bilo mogoče oditi. Imel sem svoje ambicije, želel sem več potovati, morda nekaj časa živeti v tujini, vendar sem vedel, da očeta in mame ne morem pustiti samega. To je bila odločitev, ki je nikoli nisem obžaloval.

Koliko je ta izkušnja spremenila vaše življenje?
Zelo. Oče je zbolel, ko sem bil star osemnajst let. Spomin mu je počasi pešal, potreboval je vedno več pomoči. Ob njem sem odraščal drugače, kot bi sicer. Verjetno me je to naredilo bolj potrpežljivega. In tudi bolj vztrajnega.

Vam je prav ta vztrajnost pomagala, da ste kljub vsemu nadaljevali s filmi?
Mislim, da ja. Če bi čakal na idealne razmere, ne bi posnel ničesar. Enako je bilo doma. Življenje te ne vpraša, ali je pravi trenutek.
Preprosto narediš tisto, kar je treba. Pri meni je bilo tako doma in tako je bilo tudi pri filmu. Morda je prav zato nastalo toliko projektov, čeprav nikoli niso imeli velikih proračunov. Danes, ko pogledam nazaj, vem samo eno. Če bi takrat odnehal, bi to obžaloval veliko bolj kot vse težave, ki so prišle zraven.

Vaši filmi so pogosto temačni, nadrealistični in polni simbolike. Kje se pravzaprav začne zgodba – pri scenariju ali pri podobi?
Velikokrat pri občutku. Ideje dobivam iz življenja, iz sprehodov po gozdu, zelo pogosto pa tudi iz sanj. Imam zelo močne sanje že skoraj vse življenje. Včasih se zbudim in natančno vem, kaj sem sanjal. Če ideje ne zapišem takoj, izgine.
Iz ene ideje iz sanj danes nastaja celo roman. Zanimivo se mi zdi, kako podzavest včasih ustvari prizore, ki jih zavest nikoli ne bi.
Prav zato so moji filmi pogosto nekoliko nadrealistični. Ne zanima me samo zgodba, ampak tudi občutek, ki ga film pusti gledalcu. Film lahko veliko pove tudi brez besed.

To je dobro vidno v filmu Obraz zla, ki skoraj nima dialogov ...
Točno tako. Obraz zla je nastal kot skoraj nemi film. Zgodbo pripovedujeta predvsem glasba in atmosfera. Skupina mladih pride na star grad, kjer želijo prežurirati noč. Ne vedo pa, da grad skriva vse nekaj drugega kot prostor za žur. Mene je zanimal predvsem občutek nelagodja. Tema, svetloba sveč, glasba ... To so elementi, ki lahko pripovedujejo zgodbo enako močno kot dialog.
 

Foto: Osebni arhiv Goran Ajtič Velikokrat omenjate evropske režiserje. Kdo je najbolj zaznamoval vaš pogled na film?
Vzornikov je več. Če govorim o Sloveniji, je to zagotovo Boštjan Hladnik. Bil je eden prvih režiserjev pri nas, ki si je upal prestopati meje in gledalca peljati iz cone udobja. Od evropskih režiserjev so mi zelo blizu Pedro Almodóvar, Luis Buñuel, Bernardo Bertolucci, Lars von Trier in Paul Verhoeven. Občudujem tudi angleškega režiserja Petra Greenawaya. Njegovi filmi imajo eno najlepših fotografij, kar sem jih videl. Vsak kader je skoraj kot slika. V ameriški kinematografiji pa sta name največji vtis naredila Stanley Kubrick in David Lynch. Niso razmišljali, kaj bi bilo všeč množicam, ampak so sledili svoji viziji.

Če bi danes nekdo posnel film o vašem življenju, kateri prizori bi morali biti v njem?
Začel bi z otroštvom. Že kot otrok sem gledal filme, ki so me zelo zaznamovali. Takrat še nisem vedel, da bom nekoč snemal, sem pa že čutil, da me ta svet izjemno privlači. Rad sem gledal pravljične češkoslovaške filme. Lepotica in zver, Arabela ... V njih sta bila hkrati nekaj čarobnega in nekaj skrivnostnega. To me je popolnoma prevzelo. Kasneje sem odkril tudi bolj temačne filme in takrat sem vedel, da želim nekoč pripovedovati svoje zgodbe. Drugi pomemben del bi bil moj boj za prepoznavnost. Dolga leta je skoraj nihče ni vedel, da snemam filme. Delal sem jih predvsem zato, ker sem jih moral narediti. Šele ko sem jih začel pošiljati na festivale, so ljudje zunaj Slovenije začeli spoznavati moje delo. Ta pot je trajala več kot dvajset let.

Za konec – kaj bi danes sporočili slovenski filmski stroki?
Predvsem to, naj odpre oči tudi drugačnim avtorjem. Ne samo meni. Naj pogleda ljudi, ki ustvarjajo izven ustaljenih okvirov. Ne financirajmo vedno istih imen samo zato, ker jih že poznamo. Poglejmo, kdo ima kaj povedati. Avtorski film živi prav zaradi ljudi, ki si upajo razmišljati drugače. Mislim, da bi bilo dobro in lepo, če bi takšni ustvarjalci dobili več priložnosti tudi doma.

Tudi po več kot 120 mednarodnih priznanjih Goran Ajtič ostaja predvsem avtorski režiser, ki ustvarja po svojih pravilih – brez velikih produkcij, brez preračunavanja, kaj bo všeč večini, in brez želje po prilagajanju trendom. Njegovi filmi niso namenjeni temu, da bi ugajali vsem. Prav nasprotno. Kot sam pravi, mora biti film "kamenček v čevlju gledalca" – nekaj, kar zmoti, izzove in ostane v mislih še dolgo po koncu projekcije.

Čeprav doma ostaja precej manj opažen kot v tujini, se zdi, da ga to danes ne obremenjuje več. Veliko pomembneje mu je, da lahko še naprej ustvarja zgodbe, v katere verjame. Bolj kot zase si želi, da bi tudi v Sloveniji avtorski film dobil več prostora in podpore, saj je prepričan, da med slovenskimi ustvarjalci ne manjka izvirnih idej in talentov. 

Če bo njegova pot pripomogla k temu, da bo imel kakšen mlad avtorski režiser v Sloveniji jutri nekoliko lažjo pot, bo dosegel veliko več, kot bi mu lahko prinesla še ena nagrada.

Foto: Osebni arhiv Goran Ajtič