V Slovenski kinoteki so se na žalni slovesnosti poslovili od ˝filmskega pesnika ljubezni˝, režiserja Matjaža Klopčiča, ki je umrl v soboto, 15. 12. 2007. Na slovesnosti so filmski kolegi povedali mnogo lepih besed, od tega, da je bil Klopčič velik estet in svetovljan, do opisovanja njegove strastne ljubezni do Slovenske kinoteke in filma.

Matjaž Klopčič se je rodil 4. decembra 1934 v Ljubljani v družini pesnika, dramatika in prevajalca Mileta Klopčiča. Leta 1959 je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, vendar ga je življenjska pot povedla v filmske vode, ko je leta 1952 prisostvoval na filmskem snemanju Jare gospode. Klopčič je v gimnazijskih letih treniral sabljanje in dosegel zavidljive rezultate tudi na evropski ravni. Tako je kot sabljaški inštruktor učil Bojana Stupico in Staneta Severja pri že omenjenem filmu in se končno srečal s svojo otroško ljubeznijo. Študij filma je nato nadaljeval v Parizu, med drugim je kot asistent sodeloval s kultnim francoskim režiserjem Jean-Lucom Godardom.

Ljubezen do filma ni bila le stvar trenutnega navdiha; v njem je vzklila že v zgodnjem otroštvu in se dejansko ni nikoli pretrgala. Ravno tako je vizijo svoje vseživljenjske ljubezni zavzeto širil vseh 30 let med svojimi študenti na AGRFT, ki jim je mnogokrat svetoval, naj posnamejo svoj film, in navdušeno citiral pesnika Paula Valeryja: "Sem grobnica ali zakladnica – odvisno od tistega, ki vstopa."

V spomin na režiserja so v Slovenski kinoteki predvajali kratek filmski portret, v katerem Klopčič primerja občutke, ki se mu prebujajo ob filmu, s tistimi v ljubezni, zaradi česar se ga je tudi prijel vzdevek "filmski pesnik ljubezni". Njegova filmska muza Milena Zupančič je na slovesnosti dejala, da so bili časi njunega sodelovanja najlepše obdobje v njenem življenju, saj sta bila velika prijatelja, med katerima je vzklilo globoko zaupanje.

Od velikana slovenskega filma se bodo dokončno poslovili v petek, 21. decembra, opoldne na ljubljanskih Žalah.