Obstajajo priložnosti, ko se kolektivno zbira denar za darilo nekomu. Recimo sodelavcem, ki imajo rojstni dan, se poročajo, okrevajo po bolezni, ob rojstvu otroka … Takšnih priložnosti se lahko v nekem podjetju nabere veliko, vam pa se lahko zgodi, da denarja preprosto nimate.

Denar se pogosto zbira po načelu, da vsakdo prispeva enako, vnaprej dogovorjeno vsoto. To, kar je bila na začetku lepa gesta, postane sčasoma avtomatizem. Če se število zaposlenih poveča, običaj pa ostane isti, se vam zlahka zgodi, da od vas pogosto pričakujejo denar za to in ono, za ljudi, ki jih komaj poznate, vsekakor pa vam niso po ničemer blizu. Že tako nimate dovolj denarja in komaj povezujete konec s koncem, zato to tudi poveste in ničesar ne prispevate, a vam je hkrati nelagodno, da vas ne bodo zaradi tega dobili v zobe. Ne gre za to, da bi bili zgolj vi izjema, niti nočete dajati vtisa skopuha, ko nekdo praznuje osebni praznik ali lep dogodek, vendar ne vidite razloga, zakaj bi dajali denar, ki ga nimate, za darilo nekomu, ki ga skorajda ne poznate.

Kaj bodo rekli drugi?
Takšno stališče je popolnoma razumljivo, a je možno, da bodo nekateri zaradi tega godrnjali. Prav gotovo pa niste edini v podjetju s takšno željo, zato bi bila morda dobra ideja, da predlagate bolj dodelano in pošteno obdarovalno politiko. Recimo, da vsak prispeva po svojih zmožnostih, ali pa samo za tiste ljudi, ki so mu blizu. Glede na to, da boste takšnim tudi brez ''vmešavanja'' podjetja verjetno nekaj podarili, pa lahko predlagate še kakšno drugo rešitev.

V časih krize bi lahko tudi vodilni razmislili o tem, da prispevajo več kot zaposleni z minimalnimi prejemki, in sami opozorili na pomanjkljivosti obdarovalne tradicije. Solidarnost je vredna veliko več kot nekaj evrov.