"Čeprav je slepota opredeljena kot težka invalidnost, saj prizadete osebe potrebujejo pomoč drugih ljudi, se takšni otroci pravzaprav v ničemer ne razlikujejo od ostalih vrstnikov," pravi hrvaška defektologinja Jasna Karmen. Zaradi tega razloga se jih ne sme izključevati iz vsakodnevnih dejavnosti, v katerih sodelujejo tudi drugi, ampak naj se jih vanje vključuje brez strahu, dodaja. "Da bi otroci razumeli, kako se počutijo njihovi slepi prijatelji, je dobro, da se jim poskuša predstaviti njihov svet. Najbolje s prevezo čez oči. Poleg tega se slepi otroci počutijo drugačne le, če jim to rečejo drugi. Najpomembneje je, da se vzpostavi normalna komunikacija. To pomeni, da se je treba do njih vesti kakor do vseh ostalih, če je na primer nekdo jezen, naj to tudi izrazi. Na ta način bo slep otrok vedel, da je sprejet," pojasnjuje Karmenova. "Pri dejavnostih se jih ne sme izključevati, pomembno je le, da tisti, ki vidi, slepemu otroku ponudi roko in mu opisuje okolje, ki ga obkroža."

Predsodkov nimajo mladi, ampak starši
Karmenova nadaljuje, da otroci večinoma nimajo predsodkov proti slabovidnim in slepim sošolcem, ampak so s slepoto obremenjeni predvsem njihovi starši, ki pogosto predstavljajo oviro v takšnih odnosih, čeprav se je položaj glede na obdobje pred 20 ali 30 leti precej popravil.

"Otroci in mladina odlično komunicirajo s slepimi, starši pa se glede tega ne znajdejo," zaključuje Karmenova. Zato poudarja, da bi bilo dobro v razredih s takšnimi učenci organizirati posebno izobraževanje s strokovnjaki, ki bi starše in otroke pripravili na sobivanje s slepim sošolcem. V hrvaški šolski sistem je sicer vključenih 150 slabovidnih in slepih ljudi.