V nadaljevanju preberite:
• Pogačarjeva starša sta bila ob njegovi prvi zmagi na Touru vesela in žalostna hkrati.
• Za njegovim bliskovitim vzponom so bila leta discipline in odpovedovanj že od otroštva.
• Čeprav njegove uspehe slavi ves svet, je praznovanje pri Pogačarjevih videti precej drugače.
Ob zmagah svojih otrok so starši praviloma med najbolj ponosnimi in veselimi. Še posebej, če gre za zmago, ki otroka praktično čez noč izstreli med največja imena svetovnega športa. Toda pri starših Tadeja Pogačarja je bilo ob njegovi prvi veliki zmagi nekoliko drugače. Veselje je spremljala tudi žalost.
Ne, ni šlo za to, da bi se bala sinove nenadne slave ali vsega, kar bo ta prinesla s seboj. Razlog se skriva v okoliščinah zmage, s katero je Pogačar leta 2020 osupnil Slovenijo in kolesarski svet – pri komaj 21 letih je zmagal Tour de France. To je bil obenem njegov prvi nastop na Touru.
Odločilni trenutek je bil 19. septembra 2020 na predzadnji, 20. etapi, ko je nadoknadil zaostanek za Primožem Rogličem in prevzel rumeno majico. Naslednji dan, 20. septembra, je v Parizu potrdil skupno zmago.
"Zdelo se nama je, da ni prav, da je Tadej zmagal"
Njegova mama je občutke, ki sta jih takrat delila z možem, opisala z besedami, ki brez te zgodbe v ozadju zvenijo skoraj neverjetno: "Zdelo se nama je, da ni prav, da je Tadej zmagal."
Da bi razumeli, zakaj sta starša ob največjem uspehu svojega sina lahko čutila kaj takega, se je treba vrniti na predzadnjo etapo Dirke po Franciji leta 2020, ko je vsa Slovenija pričakovala zmago Rogliča. Pred odločilnim kronometrom je bil v rumeni majici Primož Roglič in zdelo se je, da bo postal prvi Slovenec z zmago na Touru. Tudi v Pogačarjevi družini so pričakovali takšen razplet. "Kot cela Slovenija smo bili tudi mi prepričani, da bo Primož zmagal," se spominja Pogačarjeva mama.
Nato pa se je na progi začelo dogajati nekaj, česar nista pričakovala niti Tadejeva starša. Ko sta spremljala kronometer, sprva celo nista verjela številkam na zaslonu. "Bila sva izjemno presenečena in šokirana. Najprej sva mislila, da ure ne kažejo prav. Šele potem, ko se je videla primerjava Tadej–Primož, se je videlo, da je Primož res trpel na tej progi, Tadej pa je dobesedno letel."
Pogačar je nadoknadil zaostanek, Rogliču odvzel rumeno majico in bil tik pred skupno zmago na svojem prvem Touru. Za njegova starša pa trenutek ni prinesel samo veselja. "Njegova prva zmaga, ko je premagal Primoža, je bila za naju šok. Bila sva vesela in žalostna hkrati. Mešani občutki. Zdelo se nama je, da ni prav, da je Tadej zmagal."
Na eni strani je bil njun sin in največji uspeh njegove dotedanje kariere, na drugi Roglič, od katerega je v tistem trenutku zmago pričakovala praktično vsa Slovenija. "Imela sva zelo mešane občutke … Bila sva vesela in žalostna hkrati," je občutke strnila Pogačarjeva mama.
Prav ta razplet daje težo njenim na prvi pogled presenetljivim besedam. Pogačarjeva starša sta se zavedala, kaj je uspelo njunemu sinu, a hkrati tudi, komu je zmago vzel. Medtem ko je Slovenija v nekaj minutah dobila novega zmagovalca Toura, je brez zmage ostal tisti, za katerega je bila do tedaj prepričana, da bo stal na najvišji stopnički. Pogačarjeva starša sta se tako tistega dne znašla v nenavadnem čustvenem razcepu – veselila sta se uresničenih sanj svojega sina in hkrati gledala, kako so se ob tem razblinile sanje drugega Slovenca.
Toda tako silovita zmaga, ki je tistega septembrskega popoldneva presenetila celo njegove starše, se seveda ni zgodila čez noč. Za 21-letnim fantom, ki je na vzponu proti La Planche des Belles Filles dobesedno zletel proti rumeni majici, so bila leta treningov, discipline in tudi odpovedovanj, precej neobičajnih za najstnika.
Da želi postati profesionalni kolesar, je Pogačar vedel že pri 12 letih. O svoji odločitvi ni govoril le doma, ampak jo je samozavestno oznanil tudi v šoli. "Ko je bil star 12 let, se je odločil, da bo profesionalni kolesar. To je rekel tudi učiteljici v šoli. Si je dobro zapomnila, mi pa tudi," je za Žurnal ponosno povedal njegov oče Mirko Pogačar.
Kar bi pri marsikateremu dvanajstletniku lahko ostalo zgolj otroška želja, je pri Pogačarju hitro postalo način življenja. Njegov oče pravi, da je bil od trenutka, ko se je odločil za kolesarstvo, izjemno discipliniran: "Treningi in priprave so imeli prednost tudi pred stvarmi, ki so za večino najstnikov samoumeven del odraščanja. Tadej ni šel na noben rojstni dan. Ni imel zabav, nikoli. Niti za svojih 18 let ne, niti za svojih 20 let … Tudi na rojstne dni prijateljev ni hodil. Nič ni praznoval, ker je vedel, da mu to škoduje," se spominja njegov oče. Razlog je bil preprost: "Vedel je, da ne more in ne želi piti alkohola piti in pozno hoditi spat, če ima naslednji dan priprave."
Doma kljub vsem norim zmagam brez velike evforije
Zanimivo pa je, da praznovanja v družini Pogačar niti po vseh njegovih poznejših uspehih niso postala tradicija - ne Tadej ne njegovi starši kolesarskih zmag ne proslavljajo. Mama Marjeta je za Žurnal povedala: "Nič ne skačeva po jogijih, nisva evforične narave. Pravzaprav se po zmagah niti ne slišimo - po vsaki dirki, sploh če zmaga, in še sploh če tako noro zmaga, kot je nekajkrat, ima potem medijske obveznosti, doping kontrolo, večerje, transfer … " Telefoni, pošta, intervjuji, snemanja in druge obveznosti se vrstijo tako hitro, da se včasih še sama ne utegneta ustaviti in dojeti vsega, kar je dosegel njun sin. "Sploh še nisva imela časa, da bi se usedla in v miru predebatirala stvari. Ni časa, da bi se poveselil in vse skupaj zares doživeli. Niti ene etape z zadnjega Toura si še nisva uspela pogledati," je priznala njegova mama.
Morda je prav v tem eden zanimivejših paradoksov Pogačarjeve zgodbe. Fant, ki se je na poti do vrha odpovedoval praznovanjem, je postal kolesar, čigar zmage danes proslavlja ves svet. Doma pa je očitno ostalo precej bolj mirno. Tudi šampanjec po eni zadnjih velikih zmag ni počil takoj – kot sta za Žurnal povedala starša, sta ga odprla šele pozneje, ko so k njim prišli posebni obiski.