Mavzolej Tadž Mahal v mestu Agra na severu Indije je najodličnejši primer mughalske arhitekture, ki združuje elemente perzijske, turške, indijske in islamske arhitekture in umetnosti. Mavzolej je od leta 1983 na Unescovem seznamu zavarovane svetovne dediščine – odločitev je Unesco pospremil z besedami, da je Tadž Mahal "dragulj muslimanske umetnosti v Indiji in ena izmed najbolj občudovanih mojstrovin svetovne dediščine". 7. julija letos pa so v Lizboni sporočili, da je Tadž Mahal tudi eno od sedmih novih svetovnih čudes.

Tadž Mahal je dal ob reki Jamuni zgraditi mughalski vladar šah Džahan v spomin na svojo tretjo in najljubšo ženo Mumtaz Mahal, ki je bila leta 1593 rojena v Agri. Poročila sta se leta 1612, ko je bila izjemna lepotica, kot jo opisujejo, stara 19 let. Umrla je premlada, že leta 1631 ob porodu njunega štirinajstega otroka in Shah Jahan je bil neutolažljiv. In v tej veliki žalosti naj bi se odločil, da bo svoji ljubezni v spomin zgradil nekaj neponovljivega, je zapisano v kronikah Džahanovega dvora. Gradnja se je začela kmalu po Mumtazini smrti. Glavni mavzolej je bil končan leta 1648, druge zgradbe in vrt pa pet let pozneje. Do takrat so mughalski arhitekti gradili pretežno iz rdečega peščenjaka, Džahan pa je osrednji mavzolej naročil zgraditi iz belega marmorja, v katerega so ponekod vstavili poldrage kamne.

Šah Džahan Mumtaz ni nikoli pozabil
Kompleks, katerega glavni arhitekt je bil Ustad Ahmad Lahauri, obdaja zid iz rdečega peščenjaka. Na zunanji strani obzidja je še več mavzolejev, v katerih so pokopane druge Džahanove žene, in grobnica Jahanovega najljubšega služabnika. Glavni vhod v kompleks je mogočna zgradba, narejena pretežno iz marmorja, oboki pa posnemajo tiste v osrednjem mavzoleju.

Kmalu po tem ko je kompleks dobil končno podobo, je Džahana s položaja odstavil njegov sin. Legenda pravi, da je Džahan do konca življenja preživel v hišnem priporu in strmel v Tadž Mahal. Po smrti ga je sin pokopal zraven ljubljene Mumtaz.