V nadaljevanju preberite:

• Oriana Girotto je razkrila, da se njena starša po ločitvi že 45 let ne pogovarjata, njun odnos pa je zaznamovalo sovraštvo in nespoštovanje.

• Sama je ubrala drugačno pot – z Borisom Cavazzo in Maticem Ajdičem je kljub razhodoma ohranila odnos, saj sta zaradi sinov še vedno del njene družine.

• Prepričana je, da morata nekdanja partnerja zaradi otrok ohraniti spoštovanje in kulturni dialog, pri tem pa poudarja tudi pomen finančne samostojnosti.

Oriana Girotto je v Spotkastu brez olepševanja spregovorila o izkušnji, ki jo je zaznamovala že v otroštvu. Njena starša sta se razšla na način, ki ga danes opisuje kot zelo bolečega – po ločitvi naj bi med njima zavladala tako velika zamera, da se že približno 45 let ne pogovarjata.

Prav zato se je Oriana pri svojih partnerskih odnosih odločila za drugačno pot. Kot je povedala, je bila izkušnja njenih staršev zanjo opozorilo, kakšnemu scenariju se želi izogniti. "Uspela sem iti ne po isti poti," je dejala.

Po njenih besedah konec partnerskega odnosa sicer lahko prinese napake, zamere in težke trenutke, vendar razhod ne bi smel pomeniti popolnega uničenja odnosa med nekdanjima partnerjema. Še posebej, kadar so v zgodbo vključeni otroci.

Nekdanja partnerja ostajata del družine

Oriana je bila v preteklosti v zvezi z Borisom Cavazzo in Maticem Ajdičem, s katerima ima sinova. Prav otroci so pomemben razlog, da morata nekdanja partnerja tudi po koncu zveze ohraniti spoštljiv odnos.

"Moraš se potruditi, da ostaneš prijatelj," je povedala in dodala, da je po njenem mnenju tudi to odgovornost staršev. Nekdanji partner namreč zaradi razhoda ne izgine iz družinskega kroga. Zaradi otrok ostane del življenja in posledično tudi družine.

Oriana tako na ločitev gleda kot na konec partnerskega odnosa, ne pa nujno tudi na konec človeškega odnosa. Njena lastna izkušnja naj bi ji pokazala, da je mogoče ubrati drugačno pot od tiste, ki sta jo ubrala njena starša.

"Najlepše je, če nikogar ne potrebuješ"

V pogovoru se je dotaknila tudi samostojnosti v partnerskem odnosu. Kot pravi, je človek najbolj svoboden, ko nikogar ne potrebuje – še posebej v finančnem smislu.

Prepričana je, da je partnerska zveza bolj pristna, kadar dva človeka skupaj nista zato, ker bi bila drug od drugega odvisna, temveč ker si skupno življenje dejansko želita. Finančna samostojnost ji zato predstavlja pomemben temelj osebne svobode. Pravi, da zato veliko dela, tudi 12 ur na dan, vendar ji ni težko, saj dela stvari, ki jih rada dela in za katere je nadarjena. Delo ji tako predstavlja tudi čas zase. 

Njene besede razkrivajo precej jasen pogled na odnose: zveza se lahko konča, starševstvo pa ne. In prav zato se ji zdi pomembno, da tudi po bolečem razhodu ostaneta prostor za spoštovanje in človeški odnos.