V tem času je bil seks nekaj zelo odvratnega, božja kazen, ki so jo ženske preprosto morale vzeti nase. Tako je leta 1895 Ruth Smythers napisala v najstarejšem zahodnjaškem znanem vodiču o seksu. Naslovila ga je z Nekaj, kar je treba pretrpeti. Vodič je bil mišljen kot pomagalo mladim dekletom, da bi čim lažje prenesle muke razdevičenja. Glavni Ruthin nasvet ženskam je bil, naj seksajo redko, pa še to na hitro in z godrnjanjem. Seks je nebogljenim ženskam svetovala največ dvakrat na teden. Z izgovori, da jih boli glava ali da so utrujene, pa bi morale tudi teh "dvakrat na teden" počasi zmanjšati.

Po seksu ženska moškega ne sme pustiti, da počiva, ampak ga je treba gnjaviti, da mu ne bi misel na naslado še enkrat zameglila možgane. Med samim dejanjem je treba kot klada ležati v mraku, ne vzburjati soproga za nobeno ceno in upati, da se vse skupaj čim hitreje konča. Ko moški začne zapeljevati, mora ženska čim prej zamenjati temo pogovora in sitnariti zaradi kakršnihkoli malenkosti (nažirati, kajne?), da bi izgubil grešno voljo. Če je ne izgubi, je najbolje ugasniti luč in upati, da bo "tisto" čim prej mimo, je priporočala Ruth.

Moškim v Ruthinem času zagotovo ni bilo lahko, še posebej, če so ženske kaj dale na takratne knjige za samopomoč. Če je Ruth imela moža, je bil revež pravi mučenec. Če je zdržal on, bomo tudi mi kdaj zamižali na eno oko. Še posebej, ko bomo skozi ključavnico škilili v tuje postelje.