Vzgojiti srečno osebo, ki ve, kaj hoče, je priljubljena v družbi, zadovoljna in uspešna je najbrž cilj vsakega starša. Ne glede na to, kako močno si to želi, se mora vsakdo za marsikaj potruditi sam, seveda pa je vzgoja lahko v veliko pomoč.
Kakšna pa je "prava" vzgoja? Če primerjamo vzgojne nasvete izpred petdesetih let z današnjimi, se bodo najbrž precej razlikovali. Danes večina strokovnjakov svetuje sredino med avtoritativnostjo in popustljivostjo – otroku moramo postaviti jasne meje, sicer je brez njih negotov in izgubljen, poleg tega pa je družina prostor, kjer se otrok uči in dobi občutek varnosti, zato so skladni družinski odnosi pogoj za uspešno vzgojo. Skladni, ne pa popolni, saj popolnosti ni, na napakah pa se lahko veliko naučimo. Čeprav recepta torej ni, smo na dobri poti, če znamo poslušati otroka, mu posvetimo dovolj časa in mu dovolj pogosto in iskreno izkazujemo ljubezen. Seveda se vsi starši sprašujejo, ali ravnajo pravilno, povsem prepričan v sebe je samo starš, ki mu vzgoja ni dovolj pomembna, ostali se zavedajo spolzkega terena, po katerem hodijo.  

Otroci to čutijo, zato je važno, da sprejemamo, da niso popolni niti naši otroci niti mi sami – da smo samo ljudje, nagnjenji k napakam. Če naredimo napačen korak, se otroku opravičimo, oprostimo sebi in gremo naprej. To se seveda nanaša na malenkosti, medtem ko bi morali nekatere besede in ravnanja prihraniti vsakemu otroku, saj puščajo trajne posledice. Če se vam zgodi kaj od spodaj navedenega, se potrudite, da se ne bo več ponovilo. Včasih starši ne glede na trud ne uspejo rešiti problemov na ustrezen način, zato v nemoči, jezi in nervozi ponavljajo napake. Če želijo otroku dobro, bi se morali zavedati, da je treba poiskati strokovno pomoč.

Fizično kaznovanje
Fizična kazen je žaljiva in ponižujoča za vsakogar. Seveda ne govorimo o lahnem udarcu z dlanjo po ritki – otroci znajo biti tako neposlušni, da vsak starš izgubi potrpljenje in to še nikomur ni pustilo trajnih posledic. Toda kaznovanje s pasom, šibo ali čim podobnim in težki udarci, se ne morejo z ničemer upravičiti.

Poniževanje, žaljenje, omalovaževanje
Reči otroku, da ničesar ni vreden, da iz njega ne bo nič, da vas je razočaral …vse to uničuje samospoštovanje in samozaupanje. Veliko strašem se v jezi zareče kaj, kar ne mislijo, vendar težke besede otroku sporočajo, da ni vreden vaše ljubezni in zaupanja, zato so nedopustne. Če se staršem to pripeti, se morajo otroku nujno opravičiti in pojasniti, da v resnici ne mislijo tako, ter paziti, da se ne ponovi. To je preveč pomembno, da bi ostalo nedorečeno in prepuščeno naključju.

Zapiranje otroka v majhen ali temen prostor
To je zastarela metoda, ki hkrati ponižuje tudi starše in straši otroke, še posebej majhne. Takšne metode niso šala. Osebe, ki imajo za sabo takšno otroštvo, so izpostavljene duševnim boleznim, fobijam in strahovom, lahko postanejo negotove in celo nasilne. Otroci so med seboj zelo različni – nekateri dobro prenašajo stres in celo šoke, drugi pa so tako občutljivi, da celo po najlepšem dnevu med tistimi, ki jih imajo radi, ne morejo zaspati sami ali v mraku. Občutljivemu otroku se lahko stanje le poslabša, če starši kaznovanje povezujejo s samoto in temo.

Ustrahovanje s čarovnicami, babarogami in izmišljenimi liki
To je prav tako občutljivo področje, ki zahteva individualen pristop. Nekateri otroci obožujejo bajke in pravljična bitja, ki se delijo na dobra in zla ter se na ta način učijo o svetu. So pa tudi otroci, ki tradicionalne bajke in nekatere risanke doživljajo kot psihično travmo. Zato previdno – začnite z bolj blagimi zgodbami in prisluhnite, kako se otrok odziva ter temu ustrezno prilagodite izbiro. In ne pozabite – čarovnice in ostala zlobna in strašna bitja naj ostanejo samo v pravljicah. Grožnje tipa Če boš poreden, bo pote prišla čarovnica ne bi smele strašiti nobenega otroka.