Tina Gaber je morala, odkar se je razvedelo, da je srčna izbranka premierja Roberta Goloba, poslušati marsikatero grdo opazko na svoj račun. Čeprav je lepotica vedno nasmejana in po naravi optimistična, pa ji ni vedno lahko.

Na vprašanje, ali bi šla nazaj v čas, ko še ni bila prepoznavna, je odgovorila: "Včasih mi je lepo, a je več minusov kot plusov, zato si večkrat želim, da bi se lahko vrnila nazaj in šla po drugi poti, ker je (bilo) toliko grdega, da si tega res nisem zaslužila in ni vredno. Škoda zdravja. Po mojem sem v zadnjih treh letih jokala (od žalosti ali pa jeze) tolikokrat kot prej ne celo življenje."

Tina pa ne joče le zase, ampak tudi za druge, saj je zelo rahločutna in ji je hudo, ko vidi krivico. Pravi, da se s tem zelo slabo spopada, ker je človek, ki rad pomaga in ustreže drugim. "V tem vidim nekako svoj smisel in marsikatera stiska ljudi se me zelo dotakne in me prizadene, mi ne da miru, ne spim ... Ne predstavljate si, kaj vse ljudje/živali doživljajo, koliko je enih krivic. Sem tudi zelo čustven človek in počutim se dolžna pomagati, čeprav to ni moje delo, nimam nikakršne uradne funkcije, pisarne, ta pripada gospodu Musarju," je zapisala in dodala: "Ampak, ko vsak 'tretji' problem v tej državi pristane v mojem inboxu, ker sem pač dostopna (na omrežjih, v živo) to posledično prinese ogromno breme - in ljudje mislijo, da jaz lahko vse, obrnem par telefonov in je stvar urejena - ampak jaz živim v svojem svetu, Nimam stikov z nikomer od teh ljudi - razen z eno, ampak ta oseba pa enostavno nima časa micromanagement vsakega problema v državi, ker si ne predstavljate, kako zelo, zelo grozljivo obremenjujoča je služba predsednika vlade, jaz pa tedensko dobim ogromno sporočil. No in tu nastane moja anksioznost, ki je ne "hendlam". Plus, da ne govorim o vseh tistih sporočilih, ki jih ne smem predati naprej, ker obstaja tudi kategorija ljudi, ki ne razume, kaj se sme prositi in kaj je korupcija ali strogo prepovedano."