Kako ste preživeli včerajšnji dan?
Bolj delavno, ker sem bila v službi. Zjutraj smo s sodelavci malo praznovali, ko sem prišla domov, pa spet ni bila mirna hiša (smeh). Tudi novinarjev je bilo veliko, tako da smo dan zaključili v poznih urah. Danes pa spet v službo.

Ste se včeraj slišali s hčerko? Kaj vam je povedala po zmagi?
Ja, slišali sva se na kratko, tik pred podelitvijo medalj. Povedali si nisva nič posebnega, tiste kratke stvari, ki jih bolj čutiš, in za katere ne potrebuješ ravno besed. Veselje, sreča ... To, kar si je želela, zdaj ima.

Ste si, ko je bila še majhna, predstavljali, da bo tako uspešna?
Ko imaš majhnega otroka, niti približno ne razmišljaš o tem, da bo enkrat dosegal takšne rezultate. S tem smo začeli čisto iz ljubezni do športa, da nekaj počnemo, da se gibljemo. Stvari so stekle spontano in se tudi spontano nadaljevale. Tina je kazala talent, veselje do smučanja, to so bili prvi znaki, da bo to v življenju počela intenzivneje kot kaj drugega. Potem smo ji pač samo sledili. Niti približno nismo imeli kakšnih računic, saj se to po navadi ne izide.

Kdaj je pokazala, da misli resno?
Tina je kar hitro kazala, da ima talent, da zna, da ima značilnosti za dobro smučarko. Ko se je vključila v smučarski klub Črna, so se stvari začele kar hitro odvijati, tudi rezultati so kazali, da gre vse skupaj v pravo smer. Seveda s pravimi ljudmi okrog sebe.

Kakšna je bila kot deklica, je bila pridna ali ste jo morali kaj krotiti?
Ne, Tina je bila čisto normalna punca, pridna, z njo nikoli ni bilo večjih težav. Že takrat je bila za svoja leta zelo resna, kar se tiče treningov, bila je dosledna in takšna, kot je danes.

Je imela še kakšne talente, za katere ne vemo?
Talentov ima veliko, še danes, a nima časa, da bi se ukvarjala z vsemi. Zelo blizu ji je glasba, kar je lani tudi dokazala, tudi preostali športi so ji pri srcu, zelo rada pa tudi riše. Ima kar nekaj talentov, če ne bi bilo smučanje, bi bilo pa kaj drugega.