Tina Košir je v pogovoru za podkast Seansa s Tajo spregovorila o boleči izkušnji, ki jo je zaznamovala pred približno 15 leti. Ko so zdravniki na nuhalni svetlini ugotovili, da ima plod zelo hudo obliko Downovega sindroma, so ji pojasnili, da stanje ni združljivo z življenjem, hkrati pa bi lahko ogrozilo tudi njeno zdravje in življenje. Skupaj z zdravniki se je zato odločila za medicinsko prekinitev nosečnosti.

"Otroček je imel zelo, zelo hudo obliko Downovega sindroma, kot so ugotovili na nuhalni svetlini. Ta ne samo, da ne bi bila združljiva z življenjem, ampak bi lahko celo ogrozila moje življenje. Plodek je bil namreč tako zatečen, da bi mi dobesedno eksplodiral v trebuhu, še preden bi ga donosila. Tako smo se skupaj z zdravniki odločili za medicinsko prekinitev nosečnosti. Ti rodiš mrtvega otroka. Ljudje si tega ne predstavljajo. To je že kar neko bitje. Najprej vzameš tableto, da ta otrok umre, potem pa greš v bolnišnico, kjer sprožijo umetni porod. Tudi zato, ker telo takrat še ni pripravljeno, da bi tega otroka izločilo. To ni prijetna izkušnja, to je vse, kar bom rekla," je svojo izkušnjo opisala Tina.

O boleči izkušnji je spregovorila tudi v knjigi

O dogajanju je Tina Košir podrobno pisala tudi v knjigi Darovi minevanja, ki je nastala v obliki dopisovanja z njeno materjo Manco Košir. Čeprav so se nekaterim njeni zapisi zdeli preveč nazorni, so ji ženske, ki so doživele podobno izkušnjo, sporočale, da jim je njena iskrenost pomagala.

"O vsem tem sem zelo natančno pisala, za koga preveč natančno. Ženske, ki so imele to izkušnjo, pa so rekle, da jih je to osvobodilo. V knjigi Darovi minevanja, ki je knjiga dopisovanj z mojo mamo Manco, sem o tem spregovorila zelo odkrito. Mnoge ženske so mi takrat pisale, da so se počutile zelo olajšano, ker je nekdo javno spregovoril o tem. Zdaj se o tem veliko več govori, pred 15 leti pa se ni. To je kot nekdanje življenje," je povedala. 

Tina je razkrila tudi, da ji je mama sprva svetovala, naj o svoji izkušnji piše anonimno. Manca se je namreč zavedala, kakšne odzive bi lahko sprožila takšna izpoved, in jo je bilo strah za hčerko. Tina pa se ni želela skriti: "Mama mi je svetovala, naj o tem pišem anonimno, ker je vedela, kaj to sproži, in jo je bilo strah zame. Mene pa ni bilo strah. Še danes sem si za to hvaležna."

Duhovnik je njeni materi očital, da je zagovarjala smrtni greh

Med pogovorom se je dotaknila tudi odziva duhovnika, ki je njeni materi očital, da si je Tina drznila pisati o tej temi. Po njegovem mnenju odločitev za splav ni moralno upravičena niti v okoliščinah, v katerih je ogroženo življenje nosečnice.

"Nek duhovnik je moji mami rekel, kako sem si drznila pisati o teh rečeh in da se nikoli ni moralno upravičeno odločiti za splav, tudi v takem primeru ne. /…/ Moja mama je rekla: 'Ampak ona bi lahko umrla.' On pa ji je odgovoril: 'Manca, saj vi ste verni, saj veste, da to ne bi bilo nič hudega, tako pa je naredila smrtni greh,'" je razkrila Tina. 

Njena izpoved znova odpira vprašanja o težkih odločitvah, s katerimi se soočajo ženske ob resnih zdravstvenih zapletih v nosečnosti, ter o družbenih in verskih sodbah, s katerimi se lahko srečajo, ko spregovorijo o svojih izkušnjah.