Zakaj ste se odločili za kariero na radiu?
V osemdesetih letih sem neprestano poslušal italijanske radijske postaje in bil navdušen nad njihovo sodobno glasbo, humorjem in načinom dela. Zvenele so neprimerno bolj atraktivno od naših, kjer so "vrhunec" programa bile glasbene želje. Želel sem si delati kot italijanski radijski voditelji in verjel sem, da mi bo uspelo. In ko sem v časopisu zagledal povabilo na avdicijo za radijskega voditelja, usode ni bilo več možno ustavit. Na žalost vseh kolegov, ki sem jim potem s svojo zagrizenostjo leta in leta grenil življenje ...

Koliko časa ste že pri Radiu Center?
Na radiu Center bom kmalu praznoval 1. obletnico. Na radijskih postajah pa delam že 21 let. Delovne dobe pa imam približno 8 let. Hvala država za avtorske pogodbe!

Poznamo vas kot Željudina, ki po telefonu za nos vleče ljudi. Kako težko je pri tem ostati resen?
Ni težko. Jaz to dojemam kot delo in med samim klicem vem samo to, kaj želim dobiti in v katero smer iti. Tako da bolj kot smeh se me loteva navdušenje, ko slišim, da sem uspel dobiti nekaj dobrega. Bolj kot "ostati resen" je težko to, da včasih pokličem 40 ljudi in še vedno nimam dobrega posnetka. Se pa spomnim največjega vala adrenalina. Zgodil se je, ko sem klical poštno uslužbenko in ji povedal, da sem po pošti vnuku v Bosno poslal hrčka. Zgodba se je namreč tako dobro razpletla, da sem se po klicu še ves večer tresel od navdušenja. Dokaz, da je šlo za izjemen klic, je tudi 100.000 pregledov na YouToubu in verjamem, da jih bo v prihodnje še precej več. Tako, da ... Hvala dragi hrček!

Imate kakšno posebno tehniko?
Nimam posebne tehnike. Sem pa razmišljal, da bi se ob snemanju zaklepal v studio. Ker se mi, ko se po telefonu šalim z ljudmi, zdi, da bodo slej k prej v studio vdrli specialci in me odpeljali.

Se je kdaj kakšen pogovor ponesrečil in ste se začeli smejati oziroma so ugotovili, da gre za šalo?
Seveda so tudi takšni, ki me prepoznajo in veliko je klicev, ki ne uspejo. Ampak, ko stvar ne gre v pravo smer, jo hitro zaključimo. Se je pa že zgodilo, da sem s svojo šalo sprožil policijsko intervencijo, da je enkrat en gospod Željudina hotel poiskati v bloku in ga nalomit ter da mi je enkrat en gospod obljubljal, da bo "sekira pela". Ampak ... Potem smo se z vsemi spoprijateljili. Upam.

Kako izberete svojo naslednjo žrtev?
Enostavno. Zamislim si neko osebo, ki opravlja nek poklic, in s čim bi to osebo spravil v nerodno situacijo. Če je vroče, bi klical monterje klima naprav. In zdaj je treba le razmisliti, kako bi jim naredil problem. Imate idejo?

Na katero potegavščino ste najbolj ponosni in zakaj?
Do zdaj sem jih posnel okrog 170 in ponosen sem predvsem na to, da se Željudin s svojimi klici še ni izpel in da je v vsak klic vložen enak trud. Vsakdo, ki je kdaj delal tovrstne klice, vam bo lahko povedal, da ni enostavno. Daleč od tega. Namreč za en dvominutni klic porabim dnevno od ideje do realizacije približno 3 ure.

Koliko ljudi vam pri Željudinu pomaga? Kakšen je kreativen proces?
Tu pa tam mi kdo sugerira kakšno idejo. Bi pa rekel, da je od ideje do realizacije 99% moj oz. svoj.

Ali tudi v zasebnem življenju radi ljudi vlečete za nos?
Zelo. Treba se je hecat, ker če ne, vse skupaj postane preresno in dolgočasno. Je pa treba imeti mejo. No, jaz je nimam.

Na strani radia center piše, da ste večni otrok. Na kakšne načine se to kaže?
V gatah skačem po stanovanju, svinjam za sabo, se afnam, govorim kot otrok, ... Ok, 2 much intormation, 2 much information (preveč informacij, op. avt.)!

Menda se bojite plešavosti. Zakaj?
Bojim se kač in pajkov. Plešavost pa mi gre na živce. Koji k*rac mi morajo dlake na glavi izpadat?! Medtem ko mi na trebuhu nove rastejo?! Ne me je*at!