Tradicionalni kliker pse uči, da zvok povežejo z nagrado - ko ubogajo ukaz, jih lastnik nagradi poslastico. Kliker ima torej pozitiven učinek na treniranje psa.

Po drugi strani pa posnemanje psa spodbudi, da pozornost posveti lastniku, ki izvaja trik in ga nato poskuša ponoviti. Raziskovalca Claudia Fugazza in Adam Miklosi pravita, da naj bi se z metodo posnemanja pes trika naučil že v nekaj minutah, seveda pa je za to potrebno veliko vaje in potrpljenja. Raziskava, v kateri je sodelovalo osem psic, ju je prepričala, da je takšna metoda boljša od uporabe klikerja.

Polona Peršuh, inštruktorica iz Kinološkega društva Ljubljana, pravi, da vsaka metoda prinese neke rezultate. "Dejstvo je, da se mladič že pri mami nauči marsikatero vedenje s posnemanjem. Lahko pa se tega nauči tudi od psov, s katerimi živi. Pri komunikaciji z lastnikom pes komunicira neverbalno ter seveda razume in išče neverbalne signale, ki jih lažje prepozna kot verbalne. Preprosteje povedano, če bo naše telo nekaj sporočalo, govorili pa bomo nekaj drugega, se bo pes odzval na telo,“ pojasnjuje Peršuhova. 

Pravi tudi, da je ta oblika učenja zelo podobna metodi luring z vabljenjem oziroma vodenjem, saj pes v obeh primerih prebere govorico telesa. "Če bi bili takšni mojstri posnemanja, sem prepričana, da bi si marsikateri od mojih psov kdaj ugasnil ali prižgal luč (tega so fizično sposobni), ko bi jim to ustrezalo, ali sam odprl posodo s hrano, jo zložil v posodo in jo nato pojedel. Čeprav me pri tem opazujejo vsak dan, me še nobeden od njih ni posnemal, niti ni to poskušal. Verjamem pa, da če bi jih po kateri drugi metodi naučila, kako odpreti posodo, bi bila ta kaj hitro prazna,“ v šali dodaja inštruktorica. Stvar je ne prepriča in pravi, da nekatera vedenja lahko nagrajujemo v trenutku izvedbe, pri nekaterih pa potrebujemo časovni zamik, ki ga omogoča prav kliker, ki ga pri vzgoji psov uporablja tudi sama. In če pri tem uporablja metodo shapinga, se izogne neverbalni komunikaciji in psa hitreje nauči razumevanja določene besede.