Varšava. Fotografija, nastala v sklopu projekta Homo Urbanus Europeanus. © Jean-Marc Caracci

Kaj vas je navdihnilo, da ste se lotili projekta Homo Urbanus Europeanus?
Začelo se je v Chicagu leta 2006. Velika poslopja in ljudje, ki so se sprehajali po ulici, so se mi zdeli kot insekti, formike. Ko sem se vračal v Francijo, sem razmišljal o tem, da bi lahko ujel človeško bitje, individuum v njegov lasten univerzum, ozadje oziroma fundament pa bi predstavljalo mesto, v katerem živi. Ljudje hodijo, kadijo, uporabljajo mobilne telefone, počivajo v mestu ... ne vejo pa, kakšna je estetska dimenzija okoli njih, okvir, ki jih obdaja. Ujeti jih hočem kot osebnosti v njihovi naravni postavitvi, poziciji.

Do sedaj ste fotografirali ljudi v Bratislavi, Vilni, Rigi, Sofiji, Madridu, Varšavi in Rimu. V katerem od teh mest je bila energija med ljudmi najmočnejša?
Močno energijo in entuziazem med ljudmi je bilo čutiti v Varšavi. Tam sem srečal tudi veliko ljudi, ki so bili navdušeni nad mojim projektom. To so bili tako novinarji kot tudi razna podjetja in ljudje. Trenutno je v sklopu tega projekta razstava slik v mednarodni odvetniški pisarni v Varšavi. Enak entuziazem sem opazil tudi v Ljubljani.

Zakaj ravno prestolnice? Se vam zdi, da ljudje iz ruralnih področij ne izražajo dovolj evropskega duha, da bi jih kot "evropske insekte" lahko ujeli v svoj objektiv?
Sploh ne ... ampak moj projekt zadeva oboje, tako urbano arhitekturo kot ljudi. Tak projekt, ki bi bil izveden na podeželju, bi bil z estetskega vidika v celoti drugačen.

	Ko slikam ljudi, postanem zasebni preiskovalec ... ali biolog, ki opazuje sumljive premike znotraj celice. Uživam v letanju za individuumom in v njegovi izolaciji iz množice.  Rad bi mu dal vlogo, ne da bi on to vedel, in ga ujel v njegovem naravnem položaju.

Kako nameravate skozi fotografijo ugotoviti, ali nekdo čuti pripadnost Evropski uniji ali ne? Katere metode pri tem uporabljate?
V bistvu me sploh ne zanima, ali nekdo, ki ga trenutno fotografiram, čuti to pripadnost. Pomembno je, da je oseba trenutno v evropski prestolnici in jaz samo slikam ... to je zame dovolj.

Na kakšen način so se vam Ljubljana in ljudje vtisnili v spomin?
Ljubljana kot mesto me je izjemno impresionirala. Je zelo lepo in veselo mesto, česar nisem pričakoval. Tukaj znajo ljudje uživati življenje, podobno kot v južni Evropi ali južni Franciji, od koder prihajam tudi sam. Skratka, tu se počutim zelo prijetno.

Bratislava. Fotografija, nastala v sklopu projekta Homo Urbanus Europeanus.© Jean-Marc Caracci

Kateri evropski narod po vašem mnenju najbolj čuti Evropo – kdo se zares počuti evropski državljan?
Mi smo vsi evropski državljani. To je tisto, kar želim tudi sam pokazati s projektom Homo Urbanus Europeanus. Gre za neke vrste skromen umetniški prispevek k medsebojnemu približevanju ljudi v Evropski uniji in približevanju EU tistim, ki niso ali še niso državljani EU in obratno. Julija grem namreč v sklopu projekta Homo Urbanus Europeanus v Reykjavik, torej na skrajni zahod, nato fotografirat ljudi v Ankaro, skrajni jug. Lahko bi rekel: "Gremo skupaj naprej ..."

Prebivalstvo je v večini evropskih mest mešano. Veliko ljudi je imigrantov. Ali poskušate na fotografiji posebej prikazati tudi medkulturno razsežnost?
V bistvu ne, ne delam teh razlik, na mojih fotografijah v sklopu tega projekta so vsi enako dobrodošli.

Kaj za vas predstavlja večji izziv – fotografiranje posameznika ali množice in zakaj?
Definitivno izolacija posameznika iz množice. Ampak to v velikih mestih ni tako lahko, v Ljubljani ali Vilni je lažje, ker je manj ljudi, kot denimo v Rimu ali Madridu.

Vilna. Fotografija, nastala v sklopu projekta Homo Urbanus Europeanus. © Jean-Marc Caracci

Kaj imajo skupnega vsi ti ljudje, ki ste jih v sklopu projekta Homo Urbanus Europeanus fotografirali do sedaj?
To, da so Evropejci ... in v tem uživajo.

Katera so tista čustva, ki si jih najbolj prizadevate prikazati na fotografiji?
V sklopu tega projekta v bistvu ne želim ujeti nobenih čustev ...  mogoče nekakšen "evropski občutek" v smislu, da če greš v Ameriko, Azijo, Afriko ali Oceanijo in potem pogledaš moje fotografije, ugotoviš, da je to Evropa, po sledeh ljudi, seveda, in po določenih detajlih.

Kakšni so vaši načrti po delovnem obisku v Ljubljani?
Grem naprej v Zagreb, tudi Beograd. Potem v Talin, Helsinke, Reykjavik, Bruselj, Amsterdam, Oslo ... Po velikem evropskem popotovanju pa bo nastala knjiga, a projekt bom v obliki razstave prikazal tudi v vsakem mestu, kjer sem fotografiral.