Mnogi starši imajo težave z otroki, ki jih ne poslušajo. Vseeno želi redkokateri starš biti dolgočasen in nenehno ponavljati eno in isto ali uporabljati vojaške metode, zato se mnogi na otroka obračajo prijateljsko in ga poskušajo k sodelovanju nagovoriti s prijazno prošnjo.
Sliši se razumno, še posebej zato, ker takšno komunikacijo uporabljamo tudi z odraslimi. Biti olikan in vljuden v naši družbi pomeni postavljati posredne zahteve, kot je na primer ''Mi lahko podate stol?''. Če takšno vprašanje dojamemo dobesedno, tako kot otroci to običajno počnejo, z vprašanjem ne postavljamo zahteve, ampak pravzaprav sprašujemo osebo, ali nam lahko poda stol ali ne. Tudi ko otroka vprašamo, ali lahko pobere igračko s tal, to razume kot možnost, da reče ''da'' ali ''ne'', mi pa to razumemo kot ukaz, a izrečen na lep način. Če otrok reče ''ne'', se starš razjezi, za njim pa še otrok, ki ostane zmeden.
Izognite se merjenju moči
To, kar lahko otroku ponudimo, je izbira, kdaj in kako bo nekaj naredil, ne pa, ali bo nekaj storil ali ne. Malčki vedno iščejo načine, da bi imeli več nadzora, zato je pričakovati, da se bo odločil v svojo korist, če bo imel priložnost. S takim načinom se spuščate v tekmovanje v moči volje.
Pazite na ton glasu
Otroci veliko prej sodelujejo, če je starševski ton prijeten, prav tako je zaželeno, če se uporabljata čarobni besedi ''prosim te''.
Če dajete otroku napotke, kaj naj stori, je pomembno, da to zelo jasno poveste z besedami, da bi otrok lahko določeno vedenje vizualiziral. Veliko bolj je učinkovito, če rečete ''Prosim te, pojdi v svojo sobico in pospravi barvice z mize v tisto modro škatlo'', kakor ''Ali ti nisem rekla, da takoj pospraviš barvice?'', saj s tem postavljate retorično vprašanje, ki ne ustvari nikakršnega učinka. Ne pozabite se zahvaliti otroku za poslušnost, saj se bo tako počutil cenjenega in se bo naslednjič lažje lotil naloge.
Dajte mu možnost izbire
Najbolje je otroku ponuditi dve izbiri, od katerih vam obe ustrezata. Otroka vprašajte ''Želiš za v vrtec obleči jakno ali tisti zelen pulover?''. Tako boste dobili win-win situacijo, otrok pa bo imel občutek, da ima pravico do odločanja in nadzor. Če ga boste vprašali ''Kaj želiš obleči danes za v vrtec?'', bo odločitev pretežka in dolgotrajna, možno pa je tudi upiranje in nezadovoljstvo.
Parafrazirajte vprašanje
Če se držite dejstev, ko oblikujete zahtevo, ne boste zgrešili. Namesto da rečete ''Tvoja soba je razmetana. Si boš vzel pet minut in pobral obleke s tal?'' raje recite ''Če tvoja oblačila ne bodo v košu za perilo, jih ne bom oprala, zato si vzemi pet minut in jih vrzi v koš v kopalnici''.
Hišne obveznosti
Namesto da rečete ''Boš nahranil ribico?'', raje recite ''Ribica je zelo lačna, čas je, da jo nahraniš''.
Igranje in televizija
Namesto da rečete ''Bomo zdaj ugasnili TV in za spremembo počeli nekaj drugega'', raje recite ''Risanke je konec, pojdimo se igrat na igrišče''.
Oblačenje
Namesto ''Ali boš obul teniske, ker smo pozni?'' recite ''Teniske morajo biti na nogah, ker odhajamo''.
Navajanje na kahlico
Namesto ''Mislim, da je čas, da začneš lulati v kahlico, si pripravljen?'' recite malčku ''Gremo sedet na kahlico, bi rad gledal slikanico Medvedka Puja ali Lakotnika?''.
Spanje
Namesto ''Videti si utrujen, si pripravljen za posteljo?'' recite ''Čas je za spanje''.
Izbira hrane
Namesto ''Bi rad jedel grah za večerjo?'' recite ''Danes bo za večerjo riž z grahom''.
Ločevanje
Namesto ''Je v redu, če mama zdaj gre?'' recite ''Mama bo zdaj šla, ti pa se boš super zabaval z babico''.