Škof je poklicno igralsko pot začel na celjskih odrskih deskah, član Mestnega gledališča ljubljanskega je bil od leta 1965 do 1984 in pri njih je tudi uradno končal kariero, čeprav je bil njegov pokoj samo administrativen, igral je vse do smrti. Ena od njegovih zadnjih vlog je bil lik Generala v filmski Pokrajini št. 2 Vinka Möderndorferja.

Rodil se je 27. maja v Ljubljani, za gledališče ga je navdušil oče in že pri desetih letih je prvič stopil na oder. Klub temu ga je prav oče usmeril na železnico, kjer se je izučil za zavirača, premikača in kretničarja, kmalu za tem pa še za nadzornika električnih zvez na železnici.

Na gledališče ni pozabil, leta 1950 se je prijavil na razpis tedaj novoustanovljenega Mestnega gledališča v Celju in se že jeseni istega leta udeležil trimesečnega tečaja za poklicne igralce slovenskih mestnih gledališč v Ljubljani.

Za njegovo igralstvo so bile značilne karakterne in humorne vloge. Na odru je oživil celo vrsto likov, ki so se skozi njegovo interpretacijo vtisnili v spomin. V igralskem ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega je do upokojitve ustvaril okoli 50 različnih karakternih in humornih vlog.

Njegov smisel za kamero so kmalu odkrili tudi filmarji. Na prelomu 50. in 60. let je bil del igralskih ekip za razvoj raznolikih žanrov v slovenskem filmu pomembnih celovečercev, kot so Dobri stari pianino, Veselica, Nočni izlet, Družinski dnevnik, Minuta za umor, Naš avto.

Škof je nastopil v danes že legendarni družbenokritični televizijski nanizanki Mali oglasi, ki so ob koncu 60. let k malim zaslonom pritegovali množico gledalcev.