V Bertokih pri Kopru rojeni Apollonio je zaključil specialistični študij slikarstva na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je bil vzoren učenec velikih mojstrov: Stupice, Smerduja, Preglja in Jakca. Deset let pozneje je postal profesor na Akademiji za likovno umetnost, kjer je uvedel študij grafične tehnike sitotiska.

Njegov ustvarjalni opus je bil zelo bogat, ukvarjal se je s slikarstvom, grafiko, risbo in ilustracijo, pa tudi s slikanjem na steklo in keramiko ter tapiserijo in scenografijo

Za svoja dela je prejel vrsto nagrad na mednarodnih razstavah v Evropi, Združenih državah Amerike in na Japonskem. Doma je leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1983 odkupno nagrado na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani in leta 1984 Jakopičevo nagrado za slikarstvo.

Apollonio je intenzivno uporabljal barvo, ki je z velikimi zamahi prevladovala tako na platnu kot na papirju in izžarevala svetlobo in moč, ki ju lahko najdemo le v Sredozemlju. Slikar je to intenzivnost ujel v trenutek in ga zaustavil na platnu. Tudi likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe je Apollonievo likovno izpoved opredelila kot "prežeto z neizmerno življenjsko in ustvarjalno energijo".