V današnjem svetu vse drznejših znanstvenih dognanj si je težko predstavljati, kako je bilo nekoč življenje ljudi prežeto z verovanjem v magično. Lep primer je stari Egipt, še posebno aktualen ob arheološki razstavi Faraonska renesansa, ki si jo lahko v sklopu Festivala egipčanske kulture ogledate v Cankarjevem domu (CD) do 20. julija.

Vsi imamo to moč
V egipčanski mitologiji je bila magija (heka) ena izmed moči, ki jih je stvarnik uporabil ob stvarjenju sveta. Prek heke so simbolična dejanja lahko imela praktične učinke. Stari Egipčani, ki so bili mnogobožci, so verjeli, da imajo vsi bogovi in ljudje vsaj malo te moči, so pa obstajala pravila, za kaj in kako se sme magijo uporabiti. Najpogosteje so se k magiji zatekli zato, da bi se obvarovali pred boleznimi, nesrečami, revščino in neplodnostjo. Gospoda na višji ravni pa je proti sovražnikom Egipta uperjala tudi črno, destruktivno magijo.

Oživljanje mrtvih
V faraonskih časih so bili glavni uporabniki magije svečeniki, ki so jih dojemali kot varuhe skrivnega znanja. Tega so bogovi podarili človeštvu, da bi se obvarovalo pred udarci zle usode. V takratni večinoma nepismeni egipčanski družbi so bili še posebej cenjeni svečeniki, ki so znali brati stare magične knjige s skrivnimi uroki. V popularnih zgodbah naj bi bili taki ljudje zmožni oživljati voščene živali ali povleči vodo iz jezera. V resnici so izvajali obrede, da bi zavarovali svojega kralja in pomagali mrtvim k vnovičnemu rojstvu. Izvajali pa so tudi zdravilne uroke.

Amuleti za zaščito
Poleg svečenikov so manjše uroke izvajali krotilci škorpijonov, porodničarke in razni izdelovalci zaščitnih simbolov, pri katerih so ljudje naročali amulete. Magijo sta odobravali tako država kot duhovščina – za vsakdanje zdravljenje ali dvorne spletke. Kot je bilo značilno za vse kulture v zgodovini, so uporabe zle magije redno obtoževali le tujce.

Zora ima magično moč
Najboljši čas za magične obrede je bilo svitanje. Ko so svečeniki uporabljali magične tehnike, so morali biti v posebnem stanju obredne čistosti, kar je vključevalo tudi spolno vzdržnost pred obredom in izogibanje stikom z ljudmi, za katere so menili, da so nečisti, na primer izvajalci balzamacij in ženske med menstruacijo. Pomemben del uroka, sestavljenega iz posebnih besed in dejanj, so bili praviloma tudi glasba, ples in geste, kot sta kazanje s prstom in teptanje.