Za Bežigradom se že mesece dviguje prah. Gradbišče, stroji in ograje napovedujejo novi športni park, ki naj bi prostoru vdahnil sodobno podobo. A le nekaj korakov stran stoji tiha priča preteklosti – legendarna bežigrajska brunarica. Zaprta, načeta od časa, a še vedno središče druženja.

Čeprav so njena vrata že dolgo zaprta, prostor okoli nje živi. Vsako soboto – tudi sredi zime – se tam zbirajo stanovalci okoliških blokov. S termovkami v rokah, domačimi prigrizki in pecivom se veselo družijo, sončijo in klepetajo. 

Pred kratkim je v to mini mestno idilo prikorakal ljubljanski župan Zoran Janković in z zbranimi prebivalci tudi na kratko poklepetal. Beseda je kaj hitro nanesla na brunarico, pred katero so sedeli. Bo doživela prenovo? Ali jo čaka rušenje?

Župan je zagotovil, da jo bodo prenovili, ne porušili. A med domačini kljub njegovim zagotovilom še vedno vlada dvom. Govori se, da je sredstev za projekt že zdaj zmanjkalo, kmečka logika pa pravi, da bi morali – če je prenova res načrtovana – s prenovo že zdavnaj začeti. Športni park naj bi namreč po prvotnih napovedih odprli že marca letos, stanje brunarice pa za zdaj ostaja nespremenjeno – dotrajana fasada, zaprta vrata in občutek, da čas tam stoji.

Na Mestno občino Ljubljana smo naslovili vprašanja o konkretnih načrtih. Iz županovega kabineta so odgovorili: "Na območju, o katerem sprašujete, je ob športnem parku predvidena celovita prenova obstoječega objekta, skupaj s sanitarijami, garderobami ter spremljajočimi pomožnimi prostori, podrobnosti o časovnici in projektu bomo javnosti pravočasno javili."

Kaj točno bodo pomenili "spremljajoči pomožni prostori", za zdaj ostaja neznanka. Prav tako ni jasne časovnice, ki bi pomirila prebivalce.

Medtem ko se okoli brunarice kraljuje beton in asfalt, domačini upajo, da se ne bo izgubila še ta mala hiška, ki že desetletja vabi k druženju in vzbuja občutek skupnosti. Stanovalci sanjajo o dnevu, ko bodo lahko pred njo posedeli in si naročili kavo, ne da bi s sabo morali nosili termovke. 

Župan je zagotovil, da bo tako, stanovalci pa kar težko verjamejo. Že samo dejstvo, da so okoli blokov zgradili asfaltna igrišča, jim ni prav nič všeč. "V poletni vročini bo grozno, okoli asfaltnega igrišča bo še večje segrevanje in neznosna vročina … Kje je otroško igrišče, kje so tiste zelenice, ki jih je Jankovič včasih obljubljal? Okoli blokov bi moralo biti vedno več zelenja, ne vedno manj … Kje so poti, ki smo jih uporabljali 50 let? Zaradi nekaterih elitnežev smo izgubili povezavo do Žal, do Soče …  Starejši ljudje, invalidi, mamice z vozički - vsi morajo vsak dan uporabljati blatne in drseče poti med igrišči.  Kje je varnost? So želje elite res pomembnejše od potreb ostalih stanovalcev?"

To se sprašujejo stanovalci, razpeti med obljubami in resničnostjo. Le upamo lahko, da prenova ne bo zgolj prazna obljuba, temveč priložnost, da mesto resnično prisluhne ljudem in dokaže, da zna biti najlepše mesto na svetu predvsem za tiste, ki v njem živijo.