Cankarjev dom je kar velik preskok. Kako to, da ste se odločili zanj?
Zelo sem odlašala, saj so bile v ospredju vedno športne dvorane, vendar mora vsaka stvar dozoreti in mislim, da je zdaj pravi trenutek. Vedno delam, kot čutim, in ne delam načrtov, ker je glasba srčna zadeva.

Je glede na to, da gre za velik izziv, kaj strahu?
Ah, po vseh teh letih ne, je pa vznemirjenje in je prav, da je, ker je samo diletant lahko ravnodušen.

Gre z unplugged koncertom v Cankarjevem domu tudi za pridobivanje novega občinstva?
Za vsakega poslušalca sem vesela, če ga pridobim. Seveda bo nekaj mojega starega občinstva, ki bo mogoče prevladovalo, upam pa, da bo nekaj novega, in se bom zelo potrudila, da jih prepričam.

Je težko prepričati ljudi, da morda niste več tista Helena, ki jo poznajo izpred 10, 15 let?
Ne vem, kako težko je, ker še nisem poskusila. Bom videla zdaj. Tudi mladino bi rada pridobila. Imam krasno in izjemno hvaležno občinstvo in veseli me, da ljudje dolgoročno prepoznajo razdajanje in kakovost.

Zakaj je bil od zadnjega večjega koncerta tako dolg premor?
Težko je ustvarjati vsako leto. Čakam na pravi trenutek, kot je ta unplugged. Nikoli se ne silim. Sem se že, a je velika napaka, če nekaj delaš na silo.

Zanimivo je vaše sodelovanje z baskitaristom Anžetom Langusom, ki je spravil skupaj spremljevalno zasedbo in z njo priredil vaše pesmi za koncert. Poznate njegovo avtorsko glasbo?
Poznam, poznam pa tudi njegovega očeta, ker me je spremljal, ko sem šla prvič na oder. Oba sta odlična glasbenika.

Kakšen je bil Anžetov odziv, ko ste, domnevam, pristopili do njega?
Anžeta mi je predlagal Jan (Plestenjak, op. a.), ker nekaj od teh glasbenikov spremlja tudi njega. V karieri nastopi trenutek, ko moraš narediti neke preseke. Jaz sem imela krasno spremljevalno skupino, ki je bila ob meni 24 let, ampak smo vsi potrebovali malo spremembe, nove ideje, svežino.

Kako pa vas je sprejel Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma?
Z Mitjem sva se dolga leta pogovarjala o tem, a sem mu vedno ušla v kakšen Tivoli ali Stožice.