Ljubljansko Gospodarsko razstavišče je v petek gostilo enkratni glasbeni spektakel UMEK 5.0 - (NE)ZDRUŽLJIVO. Jedro doživetja je bil 90-minutni koncert s skoraj 70 nastopajočimi, vsaj tako kot glasbeniki in plesalci pa je večtisočglavo množico navdušila tudi izjemna tehnična produkcija dogodka, v produkciji Mugade in FM Agencije.
Umek je že lani dokazal, da ga po desetletjih ustvarjanja muze še vedno pridno božajo, da pa ga bolj kot rutinsko produciranje glasbe in prekladanje po letališčih in hotelih med nastopanjem po svetu, zanimajo drugačne, unikatne in idealno neponovljive zgodbe.
Lani je v Križankah navdušil s simfoniki, ob srečanju z abrahamom pa si je zadal še veliko večji izziv: na enem odru združiti glasbenike in druge performerje, ki na prvi pogled ali posluh niso kompatibilni. Iz tega je zrasel projekt UMEK 5.0 - (NE)ZDRUŽLJIVO, ki je postregel z nepozabno multimedijsko izkušnjo - ki pa je po devetih mesecih dela smetane slovenskih glasbenih ustvarjalcev ne boste mogli doživeti nikjer in nikoli več.
Ravno ta enkratnost izvedb dela tovrstne projekte tako posebne: v tega konkretnega je približno 70 glasbenikov, pevcev in plesalcev vložilo devet mesecev dela, z njimi pa je sodelovala še vsaj tako velika organizacijska in tehnična ekipa, ki je vse skupaj nadgradila z megalomansko scenografijo, specialnimi odrskimi učinki, 3D projekcijami, vrhunskim zvokom in teatrom luči, prepletenim s plesnimi in drugimi performansi, ki bi bili že ob klasičnih nastopih didžejev izjemno doživetje. A če te ni bilo včeraj tam, tega ne boš izkusil nikoli in nikjer več.
Čisto prvi je sinoči na oder stopil metuzalem slovenskega tehna, didžej Veztax, ki je tokrat postregel s priložnosti primerno mehkejšim in melodičnejšim glasbenim izborom. 90-minutni spektakel, ki ga je režiral Miha Krušič, pa je odprl 'tehno-balet' z Ano Klašnjo. Sledil je nastop violinista Abela Modica (ki smo ga ob Umeku spoznali na lanskem koncertu) z godalnim kvartetom. Potem je bila na vrsti 'tehno-arija' z Raiven, Perpetuum Jazzile pa so s točko po vsej dvorani še enkrat več poslušalcem vzeli sapo s tem, kaj zmorejo ustvariti s svojimi glasovi.
Na odru tudi Joker Out
Še preden je občinstvo do konca sprocesiralo vokalno tehno ekstazo, je Janez Dovč že odvrgel harmoniko in zaigral na lasersko harfo, Joker Out so ikonični Gatex v rock izvedbi nadgradili z minimalističnim, a povednim kosovelovskim tekstom, potem pa je sledil najbolj čustven del koncerta: Anđa Marić, soavtorica nekaterih največjih Umekovih hitov, ki že leta živi z multiplo sklerozo in je za nameček pred dnevi izgubila sina, je nastopila prvič po 15 letih. Sredi odra je kor prava kraljica na prestolu izvedla Carbon Ocassion in navdušila občinstvo.
Še preden sta kraljica in prestol zapustila oder, je na sredino dvorane že zakorakala Masayah, ki je z Abelovo asistenco izvedla hit Ni panike. Estetski vrhunec večera, v katerem so se prepletli zvoki, stil, moda, ples, vizuali in ikonični glas 80. let, je bil nastop Anje Rupel z Detektivsko pričo legendarnega Videosexa, takoj za njo pa so Modrijani z Umekom urezali, razrezali in na novo skupaj zlepili energični 'mash-up' Hablanda in Rožice. Sledila je visokooktanska B Mashina s Siddharto in Laibachi, ki so izvedli še samostojno točko - v kompletni NSK-jevski vizualni in plesni maniri. Še preden pa je to enkratno glasbeno prepletanje zaključil Lanicor, je na oder stopila Mina Špiler z vedno (bolj) ikonično pevsko-performersko one-woman-show izvedbo Posing As Me, ki je vsaj tako kot za ušesa vedno tudi paša za oči.
Ni še konec ... Idej je veliko!
"Bilo je neverjetno. Občutki so nori, res je bilo lepo, vsako sekundo sem užival na odru - že po popoldanski vaji sem bil čisto navdušen. In seveda mi je spet žal, da tega ne bomo nikoli več ponovili. Zame je največja težava tega pristopa ta, da sem na odru in nikoli zares ne doživim tega, kar vidi in sliši publika. Hkrati sem evforičen in malo žalosten, ampak naredili smo nekaj izjemnega in res hvala vsem glasbenikom, ki so nam zaupali ter se z nami podali na to noro vožnjo," je prve misli po koncertu strnil Umek.
"Zadnjih devet mesecev je prineslo kup vzponov in padcev. V eni zgodbi se nas je našlo 15 artistov in skupin, ki smo vsi malo posebni. Nihče od nas ni čisto normalen. Da vse to sinhroniziraš, gre precej živcev. Eni so na počitnicah, drugi delajo največji koncert v življenju pa jih moraš razumeti, potem mene ni ... Prisežem, da sva se z nekom poklicala 30-krat in se nisva ujela na telefon. Na koncu sta se namesto naju dogovarjanja lotila menedžmenta, posredniki, da smo sploh speljali sodelovanje. To je bila zelo zanimiva izkušnja, tudi težka, a tako je prav - za dobre stvari je treba včasih malo potrpeti."
"Ta projekt mi je dal neko zadovoljstvo, potrditev. Ali lahko rečem virtualni spomenik za abrahama pa da to ne zveni naduto? Nekaj drugačnega. Vedno sem si želel imeti pravi koncert in ta želja se mi je nocoj uresničila. Všeč mi je bilo tudi to, da so se zadnja dva dneva vaj in izvedbe na prizorišču čutile super vibracije, zdi se mi, da so vsi vpleteni čutili, da delamo nekaj izjemnega in da smo iz vseh teh naših glasbenih posebnosti stkali en čudovit cirkus - v najbolj žlahtnem pomenu besede. S pravo željo, voljo in profesionalnim pristopom je mogoče ustvarjati izjemne zgodbe."
In kaj sledi? "Idej je še veliko. V naslednjih dveh letih bi rad recimo naredil Umek Live, kjer bi v živo izvajal samo svojo elektronsko glasbo, ob podpori vizualne produkcije, kot je bila letošnja. Tega nisem naredil že od Lipe, na takem nivoju pa sploh ne. Treba bo narediti tudi kaj z vinili ... Idej res ne bo zmanjkalo. Pa saj imamo še naslednjih 50 let," z glasnim smehom zaključi gostitelj večera.