˝Vsaka naj da za mašo!˝ , tako se je glasil eden prvih namigov, ko sem prišla za ta´mlado na gorsko kmetijo.
Na odročno visokogorsko kmetijo me je pripeljala ljubezen, v  prtljažniku avtomobila pa sem imela naloženih kar mnogo kosov oblačil. Vajena uporabe tistih nekaj gumbov na pralnem stroju nisem nikoli pomislila, kaj če tega ne bo.
Si predstavljate lastno vodno zajetje takoj za hišo? To je prostorček v katerega curlja voda in iz katerega se napajajo štiri pipe v hiši in napajalniki za živino v hlevu. V nekaj dneh sem ugotovila, če pomivaš v kuhinji, se ne more nihče tuširati; če vključiš pralni stroj, pomivanje počaka, ko živina pije pa lahko samo tarnaš, ker se vroča in hladna voda izmenjujeta. Ker ljubezen premaga vse, sem se navadila na drugačen ritem, do…
…da, do tistega ledeno hladnega jutra, ko je bila voda v pipah zamrznjena. Ukrepati je bilo potrebno takoj; reševanje vodovodnega sistema preden kje kaj poči. Da, takrat je pa posvetila tudi lučka za alarm.
Pralni stroj je že nekaj dni tiho stal v kotu, založen s kupi umazanega perila. Vklop rezervnega programa pranja je bil neizogiben. Dejstva so kazala v prid vsem domačim, razen meni. Mož mi pomagal. Previdno sva zajemala  vodo iz zajetja, jo nosila po poledeneli gazi do velike kadi v veži. V velikih loncih sva s taščo greli vodo za kuhanje,umivanje, pomivanje, pranje.
Kopalnica se je spremenila v turško savno, soparo si moral ˝pretrgati˝, da si se znal orientirati v prostoru. Roke, rdeče od luga in vroče vode so vztrajno mencale, ovijale in ponovno splakovale vse težje kose pranja. Hrbet, sklonjen nad robom kadi, je opominjal, kako težko delo je to.
Tiste dni sem spoznala pomen namiga: ˝Vsaka naj da za mašo!˝. Da, res bi morale vse gospodinje in gospodinjci, ob nakupu pralnega stroja plačati mašni dar v zahvalo tistemu, ki je izumil to vrtečo se škatlo. Vsakič,ko vključim napravo se zavem, da je ta izumitelj podjeten, ali pa zaljubljen. Le na tak način smo gospodinje in gospodinjci prišli do največjega izuma, ki resnično lajša težko delo.